O nas

Vrsic2 vsiIme “Sems Kyi Bu” je tibetansko in v slovenščini pomeni »OTROK MOJEGA SRCA«, kar tudi so vsi naši Tibetančki. V tej besedni zvezi najdem res to kar čutim do naših psov in do njihovih mladičkov. Pa ne z namenom, da jih počlovečim, pač pa “Sems Kyi Bu”  govori o ljubezeni in predanosti do naših psov in hkrati govori o tem, da so vsi naši mladički prišli na ta svet z veliko mero  ljubezni, premišljenosti in odgovornosti.
Vremscica vsiNanda, Shu, Sami, Titi, Chomi in Gyantso živijo z nami v stanovanju in se udeležujejo praktično vseh aktivnosti v družini, izjema je le služba. Vsi se odlično razumejo med seboj, so izrazito čutni eden do drugega in si celo  pomagajo, če kdo od njih zboli! Seveda je tudi ljubosumje včasih prisotno, a tu imava midva z možem Borisom nalogo, da predvidiva in ne delava napak, tako, da poskušamo “konfliktne situacije” obdržati na minimumu in pravično deliti “dobrote pasjega življenja” .
Tara in BorisNaša hišica ima velikanski park in postavljena je na rob vasi, tako, da imajo naši kužki dovolj prostora in možnosti za gibanje in sprehode v naravo.
Sem namreč mnenja, da so psi najprej sopotniki v našem življenju in šele nato razstavni psi, tako, da si  z veseljem privoščimo zajetno količino izletov naj si bo na domači gmajni ali v gorah ! Ob tem sicer malce trpi njihova dlaka in jaz imam malo več dela, a raje imam čustveno in fizično zdrave pse, kot pa popolno dlako. Česati in negovati, pa jih je potrebno tako ali tako, ali ne ?! In ne navsezadnje moja prva Tibetanka, je prišla k meni zato, da bova skupaj hodili po hribih in temu ostajam zvesta tudi sedaj, ko naša družina šteje 6 TT-jev … Vse ostalo – šolanje, vzreja in razstave je prišlo kasneje !

Na naših sprehodih in pohodih srečujemo različne ljudi in mnogo kužkov. Pred leti je Nandi delal še družbo zajček in skakača, danes naši Tibetančki prijateljujejo s sosedovimi kozami, ovcami, kravami in konji. Mucke so njihove prijateljice in otroci so stalno prisotni pri njihovi igri in v življenju nasploh.

Ko naše zverince niso na pohodih ali domačem agility poligonu, poležavajo na kavču, pod mizami ali na svojih prostorčkih in sodelujejo pri kuhanju, pospravljanju, gledanju TV…… V zimskih kratkih dneh pa se radi igramo z interaktivnimi igricami za pse …skratka, so družinski člani !

Rada imam lepo vzgojene pse, zato jim šolanje ne uide.
Kot vse v zvezi s Tibetančki in menoj, so tudi tu bile v igri »gore« ! Ko sem z mojo prvo psičko korakala po gorah in srečevala gorske reševalce in njihove pse sem si zaželela, da bi imela psa – gorskega reševalca in treba je bilo iti v šolo in opraviti izpit ISP-A v tistih časih. Z mojo Nando sva ga opravili odlično, a žal moja služba in urnik ter oddaljenost do šole in do gora nista dala možnosti, da bi se želja izpolnila. Ponovno sva poskusili s Taro …. a, moj »gorski reševalec« bo moral, kot kaže, počakati na mojo »penzijo«!

Skratka vsi naši kužki so šolani tako ali drugače. Nanda je ponosna lastnica modre delovne knjižice KZS iz leta 2000, saj je ena prvih TT-jev, ki je opravila izpit iz poslušnosti ISPA (podobno današnjemu B-BH). Tara in Shu imata za seboj malo pasjo šolo, Sami Gyantso, Titi in Chomi pa privatno učenje poslušnosti z menoj.

Da, pa ni vse tako zelo enolično in uradno in ker se vsi radi tudi zabavamo, sem z vsemi začela trenirati še agility, a samo za hobi. In povem vam, da kosmatinci počnejo to z velikim navdušenjem.

Občasno smo prisotni tudi na razstavah, kjer naše Tibetanke dobesedno zažarijo in so uspešno prišle do nazivov »Prvak v lepoti«. Ker je za njih in tudi zame razstavljanje kombinacija igre in poslušnosti ter druženja s prijatelji se tam res odlično zabavamo. Zaradi stiske s časom ostajamo za enkrat samo na slovenskih tleh in ker se vsi radi potepamo in zraven še kaj vidimo in doživimo, če se le da, združimo razstavo v izlet…

Skratka, najvažnejše je to, da so kužki zdravi in v kondiciji, socializirani, srečni in zadovoljni ter seveda urejeni.

Tu pa tam pride tudi čas, ko se nam ustaljeni ritem postavi na glavo, ker imamo mladičke pri hiši. To je čas veselja, igre, crkljanja in skrbi ter odgovornosti hkrati.
Ko se odločimo, da bomo parili eno od naših punc in imeli doma mladičke, so – odlično zdravje, tipičen predstavnik pasme in prijeten značaj ter psihična stabilnost malih Tibetančkov, poleg novega bodočega skrbnega in ljubečega doma za naše mladičke, naš glavni cilji. Vsi starši naših mladičkov imajo certifikate pregledanih kolkov, oči, pogačic, sluha (psi bele in pretežno bele barve) in certifikat opravljenih genskih testov ter opravljen vzrejni pregled.

Poleg nas, človeških članov družine in naših prijateljev, ki mladičke učimo življenja z ljudmi, zanje skrbijo, kot prva mamica in nato še druge “botre in botrček”. Oni poskrbijo, da se naučijo tudi pasjega bontona.

Sicer pa se naši mladički skotijo in odraščajo v dnevnih prostorih naše hiše.
S pomočjo klikerja, priboljškov in pohvale se naučijo lulati, kakati na pleničke in kasneje na travico ter se seznanijo z različni šumi (sesalec, TV, radio, zvok loncev, zvonca…). Spoznajo vožnjo z avtom, travnik in hojo na povodcu, tuje ljudi in igro z otroci. V starosti 7-9 tednov obvladajo sedi in prostor. Vedo tudi, da se ljudi ne sme grist, da krtača ni »bav bav«, in da pregledovanje zobkov ne boli.

…In vse to z željo, da bodo pripravljeni na življenje v novi družini, za dobrobit pasme in srečno ter zdravo kosmato življenje !
Chomi in Zuza sedi
Nataša Čok, Sems Kyi Bu TT

Comments are closed