Shu 26.03.2003 – 17.08.2020 💔

…. imam občutek, da je jutro tako zelo daleč… ,da se je čas raztegnil … in obstal…
…. sonček je sijal … jaz sem pila kavo in se ti smehljala, ko si po jutranji toaleti skakljala kot mala nerodna kozica po trati …
… šli smo na pot, v upanju…
… zdaj pada dež… joče nebo… in jočem jaz…
Bila si moje prvo dete Otroka Mojega Srca, ki je ostalo doma …. Moja Shmuka, moj Prsmuk, moja Čuča Čuli Pačuli …. moja šprinterka, moja skokica, plavalka, vodni pes... borka brez meja …. moja Senca dobesedno vseh 17 let 4 mesecev in skoraj 22 dni …
Življenje nama je prekrižalo načrte in namesto vzrejne psičke si postala najboljša ljubljenka kar si človek lahko želi.
Imela si rada vse ljudi in otroke… božanje in igranje z nami vsemi…
Bila si najboljša in najbolj potrpežljiva tetica in učitejica vsem mladičkom ….
Prva si sprejela naši muci ….
Bila si nam vsem en velik Sonc ! ….
Če kdo potem si vedela ti kako biti vse in hkrati biti v senci vseh….
Oprosti in hvala, ker si morala sprejeti vse, ki so ti sledili in deliti mene z njimi….
Kdo mi bo dal zdej “fl’ko …fl’kico” … sam ti si vedela kaj želim in samo ti si mi jo znala dati …. æsa pæsa æskalinda moja …
Čuli Pačuli moj, vedno in za vedno v mojem srčku….
Teči svobodno, brez bolečin … skači in se igraj na drugi strani mavrice… dokler se spet ne srečava …..
Shmuka moja, rada te imam tako zelo, zelo…. 💔

Comments are closed