Gyantso zgodbica (by N. Čok)

Želja in sanje o Tibetančku iz Tibeta segajo vse v leto 2000…

Naj zaupam nekaj svojih »skrivnosti«, kajti Gyanova zgodbica je na nek način tudi zgodbica začetka mojega Sems Kyi Bu popotovanja.

Bunti-1Ko sem se leta 1998 odločala za Tibetančka, sem prebirala na netu informacije in gledala fotke. Takrat je bilo malo TT strani in informacij o njih. V glavnem sem našla fotke Tt-jev v razstavnih stojah in razstavno urejene… Nisem se mogla odločiti, ker mi takole »pocukrani« niso bili všeč. Preprosto, niso se vklapljali v moj način življenja. A očitno so mi bili namenjeni, kajti ko sem že skoraj obupala, sem našla v neki stari »Enciklopediji psov« fotografijo skuštranega TT-ja, nato opise prvih psov iz Tibeta in kmalu za tem Primožev stavek na netu »Tt-ji so psi, ki še v pozni starosti z veseljem spremljajo planinca na njegovih poteh.« Moje iskanje se je zaključilo, prijela sem telefon in poklicala. Imela sem samo še eno željo: »Naj bo bela psička.«  Želela sem si tako, ki bi bila čimbolj podobna Bunti….Prišla je Nanda in z Nando učenje in odkrivanje čudovitega »TT sveta« …

Nanda je imela skoraj dve leti, ko sva se s Primožem pričela resno pogovarjati o njeni paritvi in takrat mi je podaril dve knjigi – The Tibetan Terrier, Angele Mulliner. Ti dve knjigi sta kmalu postali »moja biblija«. Brala sem in brala in gledala fotke in primerjala. Odprli sta mi svet TT-jev, ki sem ga pred tem le slutila. Pričela sem razumeti in spoštovati veliko delo, ki ga je naredila za TT-je Dr. Greig in začutila neizemerno hvaležnost in odgovornost.

Pojavil se je občutek in z njim želja po nadaljevanju poti Dr. Greig-ove in ne navsezadnje odločitev: »Če se spustim v vzrejo želim iti samo v smeri Lamleh ali s psi iz Tibeta«.

Pri izbiri samčka za prvo Nandino leglo sem nekoč naivno rekla Primožu:

»Kako lepo bi bilo, če bi imeli psa iz Tibeta.«

Dobila sem odgovor:

»Za enkrat so to le sanje. Novega psa iz Tibeta ni nihče pripeljal že vsaj 30 let«

Danes je mimo skoraj 40 let in sanje so postale resničnost.

Kanze3Spomladi 2006 je prišel Kanze, ki so ga na svoji poti po Tibetu leta 2005 našli Primož (Rombon), Margareta (A-Mas), Ana (Serenissimo Ganesh) in Jack.

Spoznati Kanzeja in ga doživljati je bil božanski občutek! Ko pa me je Primož še vprašal, če sem »za«, da bi z njim parili Nando sem bila »čisto preč od sreče.«

Aprila 2007 smo že bili v pričakovanju Nandinih in Kanzejvih mladičkov in Primož se je z Jano in Ljiljano (Lhun-po) odpravil v Tibet po Sisi…… Vozila sem se v službo in misli so se mi sprehajale sem ter tja ….. Spraševala sem se ali so že prispeli na cilj….. in takrat me je prešinilo kot strela z jasnega:

»Primožu nisem povedala …… !«

Takoj, ko sem parkirala avto sem že pošiljala SMS:

»Primož, če srečaš kakšnega TT fanta in bi ga bilo za pripeljati v Slovenijo, ima lahko dom pri meni!«

Odgovora ni bilo nekaj dni ….. Potem pa:

»Si mislila resno?«

»Ja, ja, seveda sem mislila resno!!!!« ….

Prek MMS-a sem dobila prvo fotko našega Gyantsa! Od sreče, ki me je prežemala, bi lahko objela svet !
tibi1-prvaPol leta sem s pomočjo Primoža in Jacka in moderne tehnologije (joj, kako sem vesela da obstaja internet in gsm), spremljala kako gre Gyanu na Kitajskem in se pripravljala na njegov prihod. Zamišljala sem si trenutek, ko ga bom zagledala in prvič pobožala, a, ko se je to zgodilo 13.11.2007 so emocije in doživljanje presegle vso domišljijo!

Bil je popoln trenutek, prišel je popoln Gyantso!
je-ze-moj2
Gyantso je kuža, ki osvoji srce v trenutku. Njegov pogled je ena sama milina in razumevanje. Mir in spokojnost, ki prihajata iz njega, prežemata človeka in celo pse. Enostavno ne moreš kaj, da se ne bi še sam ob njem notranje umiril.

Pa to ne pomeni, da je Gyan »zaspani kuža«. O, ne ! On je, ko je to potrebno, razposajen in igriv fant. Obožuje plišaste igračke in Taro in na vsak način poskuša prepričati ostale tri TT punce, naj ne bodo ljubosumne in naj vendar že poprimejo v igri. S Taro postajata pravi »mirovniški team«.

Borisa, Tima in mene je začaral. Med nobenim od nas treh ne dela razlik, on je od vseh nas in mi vsi smo njegovi. Čeprav ni nihče pričakoval, je Gyan zelo »čohi kuža« in komaj čaka, da se stisne in nastavi trebušček za čohljanje. Zelo išče pozornost človeka, vendar popolnoma nevsiljivo, saj mu ogromno pomeni že to, da je lahko samo v bližini.

Pri nas jo komaj 14 dni, a sva se v tem času že preizkusila v negi njegovega kožuščka. Gyan je izrazito potrpežljiv kuža in mirno prenaša kopanje, sušenje in krtačenje njegove čudovite dlake. Niti sledu ni bilo o kakšni paniki ali uporu, vse sva opravila zelo hitro in fant se je izkazal kot profesionalec.

Seveda imamo malce težav z razumevanjem slovenščine, zato sva preizkusila, če »kliker govori tudi tibetansko«. Odogovor na to vprašanje je: »Deluje«! Gyantso je v 10 minutah po tem, ko sem mu predstavila kliker, že začel razmišljati kaj hočem in naredil prvi »sedi« in prvi »prostor« in prvi »sem«…. Kaj naj rečem – vriskala sem od veselja!!!!!

Na trenutke se samo čudim in sprašujem od kje Gyantsu vse znaje, glede na njegovo dosedanje življenje v vasi Garthar (pokrajina Kham) v Tibetu in nekaj mesecev v Chengduju na Kitajskem. Odlično namreč obvlada mesto, promet, avto, tuje ljudi in obnašaje do drugih psov. Nobena nova stvar mu ne predstavlja problema ali drugače povedano, neverjetno je prilagodljiv.
Morda pa je prilagodljivost ena od najbolj značilnih potez Tibeta, tibetanskih ljudi in živali…
Prilagoditi se, v glavnem pomeni preživeti…
Gyantso Tibet P. PeerGyantso je danes del naše družine in skupaj piševa dnevik, ki ga bom v prihodosti z veseljem delila z ljubitelji Tibetančkov.
Sedaj pa bi se rada samo še zahvalila vsem, ki so tako ali drugače pomagali, da lahko hodim po poti, ki sem jo nekoč zasanjala….

ljnp

Primož, Jana, Jack in Ljiljana hvala, ker ste se odzvali moji želji in našli Gyantsoja!

Jack, hvala, ker si skrbel zanj na Kitajskem.

Liza hvala, ker si se nama s Primožem pridružila v skrbništvu in hvala za pomoč pri urejanju Gyanove poti v Slovenijo.

Primož, še enkrat …. Hm, tebi pa sploh ne vem, če se bom kdaj lahko dovolj zahvalila ! Verjetno bo mnogo tega ostalo neizrečenega, ker je moja sreča nepopisna. Skratka – hvala ti tudi za vso organizacijo pred prihodom in prihoda samega in sploh, ker si ga šel zame še iskati !

Nanda, hvala, ker si prišla v moje življenje in hvala, ker si sprožila te sanje…

Medtem, ko sestavljam stavke v tej zgodbici, Gyantso mirno leži ob meni. Kaj doživljam, je težko napisati…
Gyantso-levcekTrenutno mi srce in glavo prevevajo misli: »Potrebna je želja, ki se razvije v sanje, nato pa je potreben čas, da verjameš, da se bo nekoč zgodilo…., nakar se prepustiš toku življena in dovoliš, da sanje postanejo resničnost«

Hvala.
Nataša Čok, November 2007

Comments are closed