Kam na dopust s 4 x 4 ? (by N. Čok)

ali KAM NA POČITNICE S  »4 X 4« tačk  ?

Smo slišali, da manjka člankov za novo revijo Kluba za Tibetanske pasme, zato vam pišemo….

Naša družina šteje 8 članov. Poleg nas kosmatih: tri smo Tibetanske terierke – Nanda, Tara, Shu in Labrador Zepp, so tu še štirje človečki: Nataša, Boris, Tim in Niko……Ja, v zadnjih letih se nas je nabralo kar za en polhen karavan in če bo šlo tako naprej bomo kmalu rabili vsaj manjši kombi !No, kombi bi že zdaj prišel prav, vsaj v poletnih mesecih, ko se gremo »Nomade«… In prav to- »Nomadi« – je nam kosmatincem najbolj všeč, zato bomo pisali o tem…….
Tara-Miseljskip.-1
Nataša in Boris sta nekega dne ugotovila, da počitnice v hotelih, apartmajih in gorskih kočah niso več mogoče. Saj veste – kdo bi pa sprejel pod streho »4 x 4« …,če to ni Jeep seveda??!! No, in ker mi 4 x 4 nismo Jeep, ampak smo 4 x 4 – to je 16 kosmatih tačk, sta naša dva »taglavna«, ki gresta še v službo težko brez nas, pogruntala, da gremo lahko taborit. In ker vemo, da sta N & B hribovska in ne morska, smo takoj vedeli tudi to, da bo to ena velika pustolovščina in ne poležavanje v senci……

…Končno je prišel Tisti dan, ko se je začelo »dogajati«. To smo spoznali po tem, ker je bilo na hodniku vse več nahrbtnikov, čevljev, spalk, loncev, hrane, raznih škatel, mizica, štedilnik, šotor, ograjca….. …in še in še čudnih svari. To pa pomeni, da se mi štirje vležemo pred vrata (ja no, oni morajo potem malce telovaditi čez nas, a to jim tako ali tako samo koristi) in budno pazimo na trenutek, ko lahko poskačemo v avto. In ko smo tako gledali ta avto, kjer je povsod zmanjkovalo naših prostorov, smo postajali čedalje bolj nemirni….Našo nemirnost je še potrdil človeški obup…

»Zepp bo moral ostati doma….« B

»Ne, vsi gredo z nami!!!« N

»Kako? Kam ga bomo dali ? …Ok, vse ven iz avta!« B

In smo začudeni gledali, zakaj zdaj spet vse ven…..Pa smo presenečeni hitro izvedeli, ko sta zaklicala »Sem !« in nas začela razporejati po avtu. »Zepp sem zadaj – prostor, Tim in Niko vsedita se, Nanda ti spredaj, Shu k Timu, Tara ti pa k Nikotu…in zdaj mir!….In nato sta začela zopet spravljati in zlagati stvari v avto in na streho….vse dokler nista zaprla vseh vrat in je avto izgledal kot, da ga bo vsak čas razneslo. A vsi in vse smo bili notri in smo šli……

KAMP TRENTA, Trenta  »čudovito prvobitno in malce grozljivo«
Nahrbtnik-1

Tukaj smo bili le en popoldan, eno noč in eno jutro. Kamp je prijazen nam kužkom in lahko smo lajali in tekali in nihče se ni čisto nič jezil. Pa tako super reko Sočo ima čisto zraven….Imeli smo pa eno pravo grozljivo izkušnjo. Prestati smo morali pravi »gorski orkan«. Zvečer, ko so naše tačke in noge legle k počitku se je vzdignila tako grozna nevihta, bliskalo je in grmelo in slišati je bilo kot, da se bodo gore sesule na nas in prav od tam iz gora je po dolini Trente zapihal orkanski veter, da smo mi kosmati zlezli k našim ljudem v spalne vreče, saj nam ni bilo čisto jasno ali nas bo odneslo nazaj na Kras ali samo do Nove Gorice…Pa smo se začuda vseeno zjutraj zbudili tam kjer smo šli spat. Mokri sicer in neprespani, ampak bili smo v Trenti, sijalo je sonce in mi smo šli na izlet v Zadnjo Trento….idealno za nas zverinice – travniki, gozdovi, potočki, reka in slapovi na koncu….pa nič flexijev, ker tja zaide malokdo.

KAMP MENINA, Rečica ob Savinji »polno smeha in romantike«


Tu smo preživeli tri prečudovite dni in noči ! Kamp je kot iz pravljice, v njem umetno jezro, ob njem teče reka Savinja, zraven igrišče za otroke in pomislite, imajo celo čisto pravo vadbišče z ovirami za nas kužke!!! Lastnik tega »raja« je nadpovprečno prijazen fant s svojo kužico, ki vsak večer obišče svoje goste in z vsakim malo poklepeta…..V tem kapu je bilo več tujcev kot domačih in vsak šotor, prikolica ali kamper je v sebi skrival kužka ali muco. Srečali smo tudi enega TT iz Nemčije, ma je Tara že čisto pozabila kako se govori po nemško, vsi ostali pa smo Slovenci, tako, da se nismo mogli čisto nič sporazumeti….

…. »Jutro v Menini in šokiran sosed«….

Ker hodimo v hribe zato, da naša pljuča in srčki »delajo« mi zverinice poskrbimo za zgodnje vstajanje, čeprav to Timu in Nikotu ni najbolj všeč…Tako se je zgodilo, da smo enega soseda, ki je prav tako rano ustal in sprehajal svojega kužka čisto zmedli in do solz nasmejali, ko je prešteval naše skuštrane glave, ki so ena za drugo rinile iz šotora….Tam je kar stal in z velikimi očmi in odprtimi usti  buljil v nas in štel:…en pes, pa en človek, pa še ena človekinja, pa še en pes, pa še eden in še eden in še en človeški otrok in še eden malo večji človeški otrok…. »Ja kje ste pa vi vsi bili?!!« se je po prestanem šoku smejal in smejal….in nam voščil dobro jutro.


….. »Večer v Menini, taborni ogenj, zvezde in pravljice« ….


Ja, Menina je prav poseben kamp tudi, ko se znoči. Vsako šotorišče ima svoje ognjišče…. Tako prijetno je, hladno in ogenj gori, naši človečki so tako umirjeni, tiho se pogovarjajo – temu pogovoru pravijo »pravljice«, gledajo zdaj v ogenj, zdaj v zvezde, zdaj v nas kosmate. Oni so štirje in mi smo štirje in oni nas tako vsak svojega božajo…mir, šepetanje, presketanje ognja, čohljanje…..Ja, to je nam »poletnim Nomadom« tako zelo všeč !!!

KAMP DANICA, Bohinjska Bistrica – »kuža motorist in »morje«
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Imeli smo 7 dni svobode po Bohinjskih gorah in prečudovito čofotanje po vodi…Sicer pa je tole malo večji kamp, ki od nas kužkov, zahteva, da se pokažemo kako lepo smo vzgojeni, so pa tudi tukaj vsi zelo, zelo prijazni do nas in zverinice smo dobrodošle!

No, Nataša je tule v popoldnevih uporabila našo ograjico, da nas je malo »spredalčkala«, kajti mi punce smo čisto izgubile glavo za enim luštnim kosmatim sosedom. Zepp je bil kar precej ljubosumen na svoje žensko krdelo, ampak kaj hočemo, sosedov fant je bil tak tapravi frajer. Iz Nemčije se je pripeljal in se tudi tukaj okrog vozil na velikem motorju.  Ja, prav ste prebrali! Njegova gospa ga je vsak dan oblekla v usnjeno jakno, na glavo in ušesa mu je nataknila ruto-čepico, ga dala na motor in frajer se je postavil na zadnje tačke, prednje je dal na hrbet njenega gospoda in vsi trije so se popeljali….Pa naj kdo reče da nismo zverinice prilagodljive ?!….In zdaj bost tudi razumeli zakaj smo morali mi v ograjico…enkrat smo kar leteli za tistim motorjem….Hm, sicer pa je bila ta ograjica na svoj način super, ker so potem veliki ljudje in mali otroci neprestano letali okrog nas, kakšen mali je celo k nam noter zlezel in vzdihovali, kako smo srčkani in nas čohljali…..

Za vse tiste, ki imajo raje morje kot hribe, pa naj povemo še tole, da se včasih »morje« najde tudi v hribih. Tam mu sicer pravijo Bohinjsko jezero, ampak je ravno tako veeelikoooo in tudi ribe so notri. Pa še eno prednost ima – njegova obala ima polno malih, senčnih, »privatnih« kotičkov, kjer smo vsaj malo lepo vzgojeni kosmatinci lahko spuščeni in prosto plavamo, čofotamo in se otresamo vode in povaljamo v pesku, ker tam ne motimo tistih, ki nas ne marajo – a, ni to velik plus ???!!

Skratka vsi smo vsak dan po prihodu iz gora v dolino ohladili tačke v tem »morju«, plavali in čofotali in Zepp se je celo potapljal, ker je hotel ulovit ribo za večerjo….Na žalost mu ni uspelo in smo pač standardno jedli brikete in makarone……
NT-pocitek-1Ups, kaj smo se razpisali !!!

En lep pozdrav vsem kosmatim in človeškim prijateljem in prijetne počitnice vam želimo!


Nanda, Tara, Shu in Zepp

(Nataša, april 2005)

Comments are closed