Nanda in Nataša v »šoli za Nemške ovčarje« (by N. Čok)

Ob zbiranju podatkov o »šolanih Tibetančkih« za  naš klub in revijo Tshagba, me je moja draga prijateljica Tatjana spodbudila,  da pošljem tudi Nandine šolske ocene, ki segajo v leto 2000. In ko sem takole skenirala Nandino pozabljeno delovno knjižico, me je prevzelo tisoč spominov na tiste čase pred 10-imi  leti, ko sva obe postali prvič šolarki v pasji šoli……

Vsi veste (več  ali manj), da je bila Nanda moj prvi pes, kar je pomenilo, da o psih »v praksi« nisem vedela res čisto nič. Teorijo sem obvladala odlično, ker sem prebrala ogromno, vse kar se je v tistih letih dobilo na knjižnih policah in ker sem imela srečo in je bil Primož Nandin vzreditelj in me je od vsega začetka zasipal z znanjem in mi nudil pomoč na vsakem koraku….

Ampak tole »teorijo« sem si želela spraviti v »prakso« in zato sem hotela več  strokovne vaje in se odločila da greva z Nando v šolo…..

sediHa, lahko vam povem, da je bil to že v začetku velik in težek projekt ! V bližnji okolici Sežane je (kar je pomenilo cca 30 km v eno smer)  takrat obstajala šola za pse samo v Postojni in Kopru. In v tistih časih so se v šolah (vsaj na Primorskem) šolali v glavnem nemški ovčarji, rotvajlerji in dobermani, tu pa tam kakšen mešanček med temi pasmami.

Z vami želim deliti nekaj lušnih in malo manj lušnih spominov,  predvsem, da boste videli, kako lušno je danes (in je bilo vedno)  Švrkcom z Miro, Ando in Metodo…..

give me 5Z Nando sva torej že spomladi `99 poklicali v Postojno in že v telefonskem pogovoru  sva bili – nič kaj dobrodošli, ko so izvedeli, da bi rada šolala v mali šoli Tibetansko terierko. No, vseeno sva odšli, na prvo uro in doživeli  »ne-dobrodošlico« še v živo: »Ja, kaj pa bo delal v šoli pes s čopki ?! Pri nas imamo samo velike delovne pse.« ….. in sva šli razočarani domou.
Ker je propadel »projek mala šola« in meni še vedno ni dalo miru, sem začela vztrajno klicati v Koper…. In konec avgusta  sva dobili končno tudi midve povabilo, da začenjajo s šolo 1. Septembra 1999.
Oborožena s teorijo, priboljški in žogico in Nando – tokrat brez čopkov,  sem se odpravila v Koper v šolo.
Ojej, skoraj bi ponovili »vajo iz Postojne«.
Nanda je bila na poligonu med 30 psi najmanjši, najbolj skuštran in najbolj navit pes, ki ga je zanimalo samo to, kaj je na tleh in to, da nadere vse sošolce ! Tam so bili seveda tudi trije inštruktorji, ki so nas sprejeli  in izjava enega je skoraj podrla »moj svet« … poleg posmehovanja v obliki šepetanja med njimi, sva z Nando »pokasirali« še en glasen stavek: »S terierji nikoli nič ni bilo, ni in ne bo!« ……
Ampak, če imam kaj v sebi zelo dobro zasidranega je to »trma« in včasih pride trma še kako prav in sem tiho požrla stavek in si rekla: »Od tukaj ne grem, to bova naredili tako ali drugače!« »Srečna zvezdica, se me je spomnila« – dodeljeni sva bili inštruktorici Tini ! Tina je bila prijazna in potrpežljiva punca in v veliko pomoč tako meni kot Nandi!

polegIn naj se šola prične :-)…..

Da ne bom pisarila vseh, skoraj 6 mesecev šolanja (dva krat na teden sva se torej 6 mesecev vozili v Koper brez avtoceste ), naj napišem samo tistih nekaj »utrinkov«, ki so res pustili sledi tako na meni kot na Nandi…..

Torej,  tako kot se to počne danes, smo začeli s korakanjem gor in dol po poligonu in igro in pohvalo »priden«, ko je kužon naredil prav vajo.
Ampak vrag, Nanda se je odločila, da je na tleh toliko dobrot (po poligonu so ponoči letale nutrije in zajci in puščale »natur briketke« za sabo), ki jih je potrebno spraviti v trebušček, da tudi »priboljšek« ni zalegel, da bi pogledala Natašo. In zelo kmalu so jo začeli klicati »Vorwerk« (sesalec za prah).
Pa sva »trmarili naprej« in z domišljijo kako premagati »nutrije in zajce«, odkrili posušena jetrca in kuhanega piščančka in Nanda je dvignila glavo. Dodali sva še čopke kljub posmehovanju sošolcev (človeških),  saj sem rabila »očesni kontakt« in  Nanda je začela spremljati in pričelo se je resno delo! Še dan danes Nanda vzdrži pogled in popolno koncentracijo name, ko ji rečem »glej me« in je ednini pes pri naši hiši, ki to 100 % obvlada tudi ob vseh motečih dejavnikih !
Od tu naprej je bila Nanda za zgled, velikokrat, vsem ostalim tako, da je ona s prikazovanjem vaj učila druge! Vsako novo nalogo se je naučila v trenutku, medtem, ko so ostali sošolci potrebovali kar nekaj uric preden je šlo tako kot mora iti. Dokler se ni zgodilo ….Spoznaje: »pocukni, zabij, zakriči, ukaži« – mogoče pri Nemškem ovčarju, pri TT-ju ima »kontra učinek«

Prišli sva v šolo in Tine ni bilo. Zamenjeval jo je »tisti fant«, ki ni imel najboljšega mnenja o »terierjih«. Ponavljali smo vajo »prostor v gibanju« in »fantu« se je zdelo, da se Nanda prepočasi »uleže«.  »Pes se mora vreči na tla, ko mu rečeš prostor !« mi je pametoval. » Ja, seveda«,  sem si mislila in na skrito obračala oči …… in mi to pokaže nazorno z enim od nemških ovčarjem, ki je imel zaradi cukanja in vpitja rep več ali manj stalno med nogami in se je bolj plazil kot hodil a, se je vrgel na tla ob ukazu »prostor« v sekundi. Ker se je Nanda seveda, še vedno, sicer brez obotavljanja, a samo elegantno ulegla na tla ob ukazu prostor, mi je vzel povodec in Nando in rekel: »Poglej!«. Zgodila se je groza ! Zakorakal je z Nando po poligonu, dvakrat fino pocuknil (takrat je bilo to v »modi«, da je pes nato hodi poleg) in ko je med hojo zavpil »proooostooor« je stopil na povodec in Nando zabil v tla.
Groza !!!! Kaj se je zgodilo ?! Nanda kot zgleden TT, ki zna misliti s svojo glavo in ima slonovski spomin na »krivice in grdo ravnanje« ves naslednji mesec »prostor« NI več naredila in tudi »poleg« ni bil več poleg, ampak 1 meter proč od nog. In bili sva sept na začetku :-(……
prostorOb tem naj omenim še eno »malenkost« takratnega šolanja: poleg cukanja psa, ki je bil sestavni del učenja so zahtevali, da pes nosi zatezno kovinsko ovratnico, ki je Nandi pobrila dlako na vratu v 1 šolski uri in mi je Tina na mojo željo oz. kar  zahtevo popustila in sem imela lahko Nando na polzatezni ovratnici iz blaga in Nande mi ni bilo potrebno cukati »ker je bila majhen pes« …. in spet lahko rečem hvala, samo Tini.
Po tej grozljivki s »nemško vzgojo«, sva se obe težko pobrali, a nisva obupali….

semVsak ima svoj način: »igraj se s cufko tako, da vlečeš, a Nanda – hoče žogico«

Igra med »človekom in psom« med odmori naj bi bila s »cufko in vlečenjem le te«, ampak Nandi nikoli niso bilo všeč igrice »vleči«. Že od malega je Nanda oboževala žogico in nogomet. In ko so zahtevali od naju, da se igrava s cufko me je Nanda pogledala: »Kaj se pa greš – daj mi žogico?!« in je ni bilo moč prepričati niti zmotivirati, da bi poprijela z igro. Samo sedela je in gledala okrog in me ignorirala! Pameten pes, bolj kot mi vsi na poligonu J ! Pa sva spet postali izjema in posmeh in tarča grdih pogledov…. Pa kaj ! Dobili sva žogico, se umaknili v kot poligona in se znoreli in lušno imeli nato spet poslušno delali …. A ni bistvo igre ravno to ?!
sem in sediNajlepše kar se ti lahko zgodi: »razsvetljenje – kaj je to pohvala?!«

Tole kar bom zdaj povedala, pa je moj najlepši dan na poligonu in najlepše kar sem doživela z Nando v šoli in mislim, da je to vrhunec tistega, kar sem lahko po tem dogodku Nandi dala in kar lahko dajem njej in mojim psom in nasploh psom, ki jih srečujem.
Ko to komu pripovedujem, vedno jočem. Ampak solze me zalijejo zato, ker mi je hudo, ker je tako zelo enostavno, samo razumeti je treba, ampak, to je pa tako težko, dokler  ne doživiš……
Skratka, Tina nam je vseskozi poskušala dopovedati to kar piše tudi v knjigah: »Pohvala, pohvala ! Pohvalite psa navdušeno! Ne tako, bolj navdušeno!«
»Ampak – saj ga ?! …. Ne, pa ga ne!«, to sem spoznala nekega dne, (tik pred izpiti), ko nam je Tina za demonstracijo in za zgled pripeljala na poligon neko dekle in njenega psa, ki sta se pripravljala na izpit ISP B. Težko bom tole spravila na suhoparen papir ampak tisti, ki ste to doživeli boste razumeli in tisti, ki ne, še boste!
Ko je tale pes opravil neko vajo je punca dobesedno iz »uradnih prijaznih in tihih navodil« zapadla v eno samo objemanje in lupčkanje in čohljanje in otročje pogovarjanje s psom«  Pes jo je gledal »kot boga« in migal z repkom in ni premaknil oči z nje, bila sta kot eno tako v vaji kot tudi v igri in crkljanju. Pozabila sta na nas, na vse in bila sta smo one dva! Gledati ju, kako delujeta kot popoln par skupaj je bilo zame »božansko doživetje« !   Pogledala sem Nando in podoživela vse mesece »nemškega šolanja« in jokala in jo objemala. Bilo mi je tako zelo hudo ! In sem ji rekla: »Oprosti Nanda ! Nisem vedela, nisem razumela…. Zdaj vem kaj moram narediti !!!« Ja, solze mi tečejo….spet…. Ampak Tini in tejle punci in njenemu psu bom hvaležna do konca svojih dni! Ta dan se je zame vse spremenilo, ta dan sem razumela, kaj pomeni imeti »čudovit odnos pes-človek«, ta dan je zapisan v mojem spominu s hvaležnostjo in z zlatimi črkami. Ta dan se je zame pričel čisto nov svet  …. Nanda in Nataša sta postali eno in sta še danes in vedno bosta !

Nanda moj sonček: »izpit in najboljši je TT«

najboljsi pesPrišel je dan izpita. Lilo je kot iz škafa in poligon je bil eno samo močvirje.
»Super«, sem si mislila: »Nanda ne bo naredila nič, ker ona ne, da se ne uleže in usede na mokro, ona celo hodi po kremplejčkih, ko dež pada !«
Ampak na koncu so bili tako inštruktorji, kot tudi jaz zelo ponosni na Tibetanko Nando, ki je med 30 psi (sošolci) edina opravila tisti dan izpit ISP A  (eden sošolec je opravi še izpit »spremljevalca« in eden ISP B ), sicer z malo manj točkami kot smo jih danes navajeni od Tibetančov  iz šole Švrk, ampak imava (spet ) opravičilo za to…..
Ker je opravičilo toliko luštkano vam ga povem… Izpit sva delali, kot sem že povedala  v grdem dežju in za nameček, ko nama je šlo kljub mokroti vse “perfect”, je Nanda v dlako dobila “ježka” med “odlaganjem”. Seveda, ko sem jo odpoklicala k sebi ni prišla na prvi klic, ampak me je gledala, ko čuk, zdaj mene zdaj taco in ker sem vedela, da vsak nadaljni klic pomeni minus točke, kar bi pomenilo, da nisva naredili, sem šla, do nje pogledat kaj za vraga je, saj je vedno odpoklic delala “v nulo”. Po ugotovitvi, da je kriv “ježek” sva spravili ježka ven iz dlake, ga brez besed pokazali sodnikom in nato je na odpoklic priletela predme, ko raketa in zaključila izpit !
“Učiteljem in sodnikom nemških ovčarjev” seveda ni bilo logično, da je treba najprej “ježka” ven iz dlake vzet J  Ampak, saj jim ni bilo jasno marsikaj tisto šolsko obdobje, ko sva se jim z Nando pridružili, kaj ne ?!

Spomini ……. In  vendar, kako lušno je šele danes s klikerjem in v Švrkcu kjer Tibetančke razumejo !!!!! Upam, da učenci- človeški – (za kosmate sem prepričana, da ja) to cenijo !

Nanda, sonček zlati – HVALA !!!!

Nataša Čok, 2010, za Klubsko revijo KTP Slo

Comments are closed