Shu – zgodbica (by N.Čok)

Naša Shu je včasih po svojih dejanjih in razmišljanju bolj podobna muci kot psu. Je pravi mali Furby ali pa kar Gremlinček, katere življenski moto se glasi: » Živi in uživaj in nikar ne kompliciraj !«  Skratka mi »šolamo« njo v poslušnega kužka, ona pa nas nekako takole: » Moje ime je Shu – malo čudno, a kratko, jedrnato in predvsem  enostavno. In enostavne stvari so najboljše!« …taka naj bo tudi njena zgodbica.
Shu puppyMoj očka Max je bil Januarja 2003 v Sežani na obisku in ker sta si bila z mamico Taro zelo všeč, se je zgodilo, da nas je na svet pricvilkalo 9 malčkov !

26. marca 2003 se je torej  Natašina družinica povečala za devet kosmatih kepic – pet punc in štiri fante. Najprej nismo vedeli nič…pravzaprav samo to, da se je potrebno dobro držati tistih seskov iz katerih je teklo nekaj zelo dobrega in toplega, kajti na razpolago smo imeli samo vsak enega. Groza, vam rečem !!!!

shu-dojenNo, nekako mi je uspelo in ko sem bila stara 10 dni, sem izgledala takole !
Prišel je čas,ko so se nam »odlepile oči« in začeli smo tudi kaj videti, pa končno smo dobili velike sklede »s tapravo hrano« in se pričeli igrati in caplajti naokrog.

Ja, vzgoja, seveda je bila. Mamica nas je naučila marsikaj, a ker imamo srečo in zelo ljubečo mamico smo se vglavnem igrali in crkljali. Le redko kdaj je kdo dobil s tačko po nosu. Nataša, hm, no, ona je imela poskuse s kartačo in česanjem, pa odpiranjem gobčkov in štetjem zobkov, stanjem pri miru in izmislila si je celo, da moramo v eno veliko škatlo na kolesih, kjer je treslo in ropotalo in šlo zelo hitro. Pa hecno, po pločniku naj bi šli na sprehod na povodcu. Ja, kaj vse ji ni padlo na pamet ?!!!  Teta Nanda je bila zgodbica zase in to strašna ! Ko smo bili zelo lumpi in nas ni mogel nihče več krotiti (to se je dogajalo okrog štirih zjutraj) je Nataša poklicala na pomoč Nando. In povem vam, v sekundi smo bili vsak v svojem kotu in smo samo pridno mežikali z učki. Najboljša vzgoja pa je prihajala od Tima in Borisa. Onadva sta nas učila crkljanja in božanja in poljubčkov. Tole zadnje je res super stvar, ki ti v življenju pride prav, ko kakšno »pametno pogruntaš« in se tvoji ljudje jezijo, ti pa samo stegneš jezička po njihovem nosu in že ti je vse oproščeno.

Nekega dne, ko nas je Nataša opazovala med igro, pa se je zgodilo tole…
Tara-shu

Vzela me je in odnesla v drugo sobo, k mamici ter rekla: »Ti boš ostala doma«. Tudi približno se mi ni sanjalo kaj to pomeni, a ker sem se znašla sama brez konkurence v topli dalaki moje mamice in bilo je prav prijetno sem si mislila, da to, pa že ne more biti slabo.

Odšli so eden za drugim, moji bratci in sestrice….

Vse je bilo naenkrat tako prazno, tiho in pusto. Čeprav sem sedaj imela vse samo zase in to je bilo kar OK,  mi je bilo zelo dolgčas.

Pa sem si omislila novo igro v kuhinji. Takole gre: greš k skledi z vodo, dvakrat udariš s tačko po njej in JUHU, se prevrne in ploščice zalije čudovita voda po kateri nato skačeš in se valjaš. No, Nataši to seveda ni bilo všeč, a ker mi ni mogla preprečiti, se je odločila za zvijačo in to odlično! Dobila sem bazen…

…In nato kar celo jezero…
shu-jezero In tako se je pričelo kar naenkrat dogajati mnogo stvari.Raziskovali smo gore in doline, reke in travnike ter gozdove, taborili ob ognju…
…spoznala sem kravice in konjičke in se veliko igrala…
nahrbtnik
No, včasih so rekli »Shu zdaj pa v nahrbtik ali na rame, dovolj je letanja. Si še premajhna!« in so me takole strpali v nahrbtnik ali na rame in me nosili okrog po svetu ! Dobro a, ne?Prišla je jesen in z njo prečudovite barve in tudi obveznosti kot je šola.Saj sem bila kar pridna na šolskih uricah, je rekel Tim. In me je Nataša prijavila še na razstavo. Od tam nimam nobene fotke, ker je imela Nataša polne roke dela z menoj, ker »imam črve v ritki« in pač nimam časa biti pri miru.

Veliko raje kot stojim pri miru se preganjam po gmajni in skačem in se igram in plezam in sploh počnem stvari kjer lahko migam.

No, če se že odločim, da se ne bom premikala potem to izgleda tako, da me crklja moja Nanda ali, da si z mamico Taro ogledujem okolico, se vozim v Jeepu ali pa preprosto spim, počivam.

In takole je, kot bi mignil, minilo moje prvo leto življenja.
»MOJI« so me naučili veliko, še več pa jaz njih….in jih še bom! SHU
Shu mala1

Nataša Čok, 2004

Comments are closed