Sanje o še eni TT deklici so se pričele z Nando ter trajale vse do junija 2001, ko so postale resničnost. Za kar se, iz vsega srca, zahvaljujemo Anke in Franzu Peine (Nemčija), ki sta nam izpolnila veliko željo, ko sta nam zaupala njuno malčico Taro, rojeno 28.02.01, v leglu Xambe in Manija.
Tara je čudovita mala kužica, ki pusti močan vtis! Je kot vsi TT-ji do tujcev zadržana, a hkrati vedno izredno prijazna. Včasih navihana in razposajena kot klovn, drugič ponosna in graciozna kot princeska. V sebi združuje nasprotja in se čudovito ujame z modrostjo Nande.
Tara zna poskrbeti za zabavo, igro in smeh. Njena nagajivost in domiselnost ne pozna meja, pa naj se gre za jutranje bujenje človeških članov družine s poljubčki in poskoki po posteljah, igro skrivalnic v visoki travi na sprehodu, cukanju Nande za repek, če se le ta preveč obira z igro…
Najboljše volje pa je, naša »Črna kepica«, ko pada dež in so luže tako super velike. Z neverjetnim navdušenjem se zapodi vanje, čofota, skače in divja v krogih dokler ni čisto mokra, utrujena, a zadovoljna ! In zakaj neki le, bi ji kratila to veselje, ko pa je pri kopanju, krtačenju in sušenju tako potrpežljiva in mirna!
Da pa ne bo kdo mislil, da mala navihanka zganja samo vragolije, naj povem, da že od četrtega meseca starosti, hodi tudi v pasjo malo šolo. Tam ima veliko malih in velikih kosmatih prijateljev s katerimi se skozi igro uči poslušnosti. Tara enkratno sodeluje in se je vedno pripravljena naučiti kaj novega, tako, da me resnično navdušuje in samo potrjuje to, kar sem doživljala že pri šolanju Nande – TT-ji so čudovite, brihtne kosmate zverinice s katerimi je »delo« izziv in užitek!
Modri pravijo, da, če natočiš kozarec z vodo do polovice, je le-ta za nekoga lahko skoraj prazen, za drugega pa skoraj poln….odvisno s “kakšnimi očmi” ga kdo gleda. In naša Tara bi vsekakor rekla (če bi lahko govorila), da je skoraj poln. Skratka v njej je toliko pozitivizma, da je življenje z njo obsijano s soncem in tudi, če že pridejo temni oblaki jih vedno prestreže mavrica.
Nataša Čok, 2002