Ime “Sems Kyi Bu” je tibetansko in v slovenščini pomeni »OTROK MOJEGA SRCA«, kar tudi so vsi naši Tibetančki. V tej besedni zvezi najdem res to kar čutim do naših psov in do njihovih mladičkov. Pa ne z namenom, da jih počlovečim, pač pa “Sems Kyi Bu” govori o ljubezeni in predanosti do naših psov in hkrati govori o tem, da so vsi naši mladički prišli na ta svet z veliko mero ljubezni, premišljenosti in odgovornosti.
Naši Tibetančki živijo z nami v stanovanju in se udeležujejo praktično vseh aktivnosti v družini. Vsi se odlično razumejo med seboj, so izrazito čutni eden do drugega in si celo pomagajo, če kdo od njih zboli. Seveda je tudi ljubosumje včasih prisotno, a tu imava midva z možem Borisom nalogo, da predvidiva in ne delava napak, da poskušamo “konfliktne situacije” obdržati na minimumu in pravično deliti “dobrote pasjega življenja” .
Naša hiša ima velik park in je postavljena na rob vasi, tako, da imajo naši kužki dovolj prostora in možnosti za gibanje in sprehode v naravo.
Sem namreč mnenja, da so psi najprej sopotniki v našem življenju in šele nato razstavni psi, tako, da si z veseljem privoščimo zajetno količino izletov naj si bo na domači gmajni ali v gorah. Ob tem sicer malce trpi njihova dlaka in jaz imam malo več dela, a raje imam čustveno in fizično zdrave pse, kot pa popolno dlako. Česati in negovati, pa jih je potrebno tako ali drugače, ali ne ?!
In ne navsezadnje moja prva Tibetanka, je prišla k meni zato, da bova skupaj hodili po hribih in temu ostajam zvesta tudi sedaj, ko je v naši družini več TT-jev … Vse ostalo – šolanje, vzreja in razstave je prišlo kasneje !
Na naših sprehodih in pohodih srečujemo različne ljudi in mnogo kužkov.
Pred leti je Nandi delal družbo zajček in skakača, danes naši Tibetančki prijateljujejo s sosedovimi kozami, ovcami, kravami in konji.
Mucke so njihove prijateljice in otroci so stalno prisotni pri njihovi igri in v življenju nasploh.
Ko naše zverince niso na pohodih ali domačem agility poligonu, poležavajo na kavču, pod mizami ali na svojih prostorčkih in sodelujejo pri kuhanju, pospravljanju, gledanju TV…… V zimskih kratkih dneh pa se radi igramo z interaktivnimi igricami za pse …skratka, so družinski člani !
Rada imam lepo vzgojene pse, zato jim vzgoja ne uide.
Kot vse v zvezi s Tibetančki in menoj, so tudi tu bile v igri »gore« ! Ko sem z mojo prvo psičko korakala po gorah in srečevala gorske reševalce in njihove pse sem si zaželela, da bi imela psa – gorskega reševalca in treba je bilo iti v šolo in opraviti izpit ISP-A. Z mojo Nando sva ga opravili odlično, a žal moja služba in urnik ter oddaljenost do šole in do gora nista dala možnosti, da bi se želja izpolnila.
Skratka vsi naši kužki so recimo temu – izobraženi za življenje v človeškem svetu. Nanda je bila ponosna lastnica modre delovne knjižice KZS iz leta 2000, saj je bila ena prvih TT-jev, ki je opravila izpit iz poslušnosti – podobno današnjemu izpitu B-BH. Tara in Shu sta opravili malo pasjo šolo, vsi ostali pa so se in se učijo z menoj skozi življenje.
V vseh teh letih z mojimi Tibetančki sem se naučila, da psi ne potrebujejo stroge poslušnosti, ukaze in dovoljenja, temveč, da je za sožitje in za življenje psa pomembnejše: občutek varnosti, povezanost, zaupanje, pozitivna energija, mirnost in igrivost, veselje ter nenavsezadnje preprosto – ljubezen ter razumevanje.
Ker se radi skupaj igramo, pa naj bo to brez ali z igračkami, se občasno tudi radi zapodimo čez ovire agility-a, brez nekega posebnega znanja in samo za čisto veselje. Povem vam, da kosmatinci to počnejo z velikim navdušenjem jaz pa tudi.
Tu in tam smo prisotni tudi na razstavah, kjer naši Tibetančki dobesedno zažarijo in so uspešno prišli do nazivov »Prvak v lepoti«. Ker je za njih in tudi zame razstavljanje kombinacija igre in sodelovanja ter druženja s prijatelji se tam res odlično zabavamo in ker se vsi radi potepamo in zraven še kaj vidimo ter doživimo, če se le da, podaljšamo razstavo v izlet…
Skratka, najvažnejše je to, da so kužki zdravi in v kondiciji, socializirani, srečni in zadovoljni, da so zadovoljene njihove pasje potrebe ter, da so seveda urejeni.
Ne pogosto, a pride tudi čas, ko se nam ustaljeni ritem postavi na glavo, ker imamo mladičke pri hiši. To je čas veselja, igre, crkljanja in skrbi ter odgovornosti hkrati.
Ko se odločimo, da bomo parili eno od naših punc in imeli doma mladičke, so – odlično zdravje, tipičen predstavnik pasme in prijeten značaj ter psihična stabilnost malih Tibetančkov, poleg novega bodočega skrbnega in ljubečega doma za naše mladičke, naš glavni cilji.
Vsi starši naših mladičkov imajo certifikate pregledanih kolkov, oči, pogačic, sluha (psi bele in pretežno bele barve) in certifikat opravljenih genskih testov ter opravljen vzrejni pregled.
Poleg nas, človeških članov družine in naših prijateljev, ki mladičke učimo življenja z ljudmi….
….. zanje skrbijo, kot prva mamica in nato še “botre in botrčki”. Oni poskrbijo, da se naučijo tudi pasjega bontona.
Sicer pa se naši mladički skotijo in odraščajo v stanovanju.
S pomočjo klikerja, priboljškov in pohvale se naučijo lulati, kakati na pleničke in kasneje na travico ter se seznanijo z različni šumi (sesalec, TV, radio, zvok loncev, zvonca…).
Spoznajo vožnjo z avtom, travnik in hojo na povodcu….
… nove kraje in tuje ljudi …
… ter igro z otroci.
V starosti 7-9 tednov obvladajo sedi in prostor. Vedo tudi, da se ljudi ne sme grist, da krtača ni »bav bav«, in da pregledovanje zobkov ne boli.
…In vse to z željo, da bodo pripravljeni na življenje v novi družini, za dobrobit pasme in srečno ter zdravo kosmato življenje !
Nataša Čok (2005 – 2025)