Vzreja Tibetanskega terierja

Vsaka pot se začne s trenutkom, ko začutimo, da je čas. Tudi jaz sem prišla do točke, ko sem začutila, da želim vse svoje dosedanje izkušnje, zapise in spomine zbrati ter jih prenesti v digitalno obliko.

V zadnjih desetih letih so me mnogi prosili za pomoč in nasvet pri vzreji, pogosto sem ob kotitvah pomagala po telefonu ali prek videa, svoje na roke pisane dnevnike pa sem z veseljem delila ali posojala naprej. Z vsakim leglom sem rastla in se kaj novega naučila in upam, da se še bom. Te izkušnje so me obogatile in naučile, da znanje ne pripada le enemu – njegov pravi namen je, da se deli, povezuje in raste naprej z drugimi...ღ … 

Že na samem začetku bi rada poudarila, da kar sem v nadaljevanju napisala ni strokovni priročnik niti znanstveni članek. Je predvsem zapis mojih osebnih izkušenj, razmišljanj in občutkov, ki so se skozi več kot dvajset let življenja v vzreji tibetanskih terierjev počasi nalagali in dozorevali. To so le moje besede na “papirju”, nastale iz učenja, opazovanja, veselja, pa tudi iz napak, ki so me veliko naučile.

Prosim in tudi svetujem, da ne kopirate in si shranjujete napisanega, ampak raje pridete večkrat sem in si preberete kar vas zanima. Imam namreč navado, da dodajam ali dopišem kaj novega. Hvala.

Vse, kar je tukaj zapisano, naj vam bo v oporo, v spodbudo ali morda nasvet idej, ki jih lahko uporabite na vaši poti, nikakor pa ne kot zamenjava za strokovno znanje vzrejnih referentov in veterinarjev. Seminarje in izobraževanja redno pripravljajo v Klubu za Tibetanske pasme, na Kinološki zvezi Slovenije in nekateri veterinarji, ki so tudi sami vzreditelji. Zato je tukaj moj prvi nasvet (ki ga bom v nadaljevanju še večkrat ponovila) – vedno, ko se vam ta prilika ponudi, jo sprejmite odprtih rok in srca.

Kljub dolgoletnim izkušnjam, vedno pred paritvijo in porodom primem v roke svoje zapiske in grem skozi, da si osvežim spomin, podoživim izkušnje in da, kot jaz temu rečem, »padem notri«, da tudi, če me ob 2eh ponoči nekdo zbudi vem točno kaj moram storiti…. in s tem živim 24 ur na dan pol leta.

ZAKAJ VZREJATI?

Vzreja in skrb za leglo mladičkov je življenjska pot. Jemati jo moramo izjemno resno in odgovorno – do psičke, njenih mladičkov, bodočih skrbnikov ter do pasme. Ustvarili bomo namreč življenje po naši lastni želji in to zahteva res skrben premislek, zato se moramo vprašati:
Zakaj želimo imeti mladičke in kdaj je pravi čas?

Odgovori, kot so:
– »Da bi imela psička enkrat v življenju mladičke«
– »Da bi otroci doživeli to izkušnjo«
– »Ker je lepo opazovati mladičke«
– »Ker je psička stara 18 mesecev in lahko ima leglo«
– »Ker ima prijatelj samčka iste pasme«
– »Ker imam trenutno čas«
– »Ker je pomlad in bodo lahko zunaj« …

… žal niso razlogi za načrtno in odgovorno vzrejo.

Sama si že na začetku zapisujem kratke zapiske in razmišljam: »da ali ne, zakaj, kdaj, s kom …«

Odgovorna vzreja je način življenja. Zahteva čas, nabiranje znanja in veliko samokritičnosti….

Pomeni stati za svojo psičko in njenimi mladički do konca njihovih dni, ter se zavedati, da bo v prihodnosti morda nekdo drug gradil vzrejo naprej na njihovih potomcih. Mi sami se z našimi mladički zapišemo v obstoj pasme in s tem nosimo odgovornost….
….kajti psi bi se morali vzrejati le z enim razlogom: ohranjati tipično in zdravo pasmo.

Za resno in odgovorno vzrejo potrebujemo sodelovanje – z mentorjem in vzrejno komisijo, vzreditelji po svetu in doma, veterino in znanostjo.
Bistvo v vzreji je učenje drug od drugega, delitev znanja, povezovanje, iskrenost in sodelovanje …
samo tako lahko vsi skupaj naredimo nekaj res dobrega za pasmo.

Po 26 letih življenja s Tibetančki in v vzreji se tudi sama še vedno obračam na svojega mentorja, vzrejno komisijo in kolege vzreditelje. Skupaj razpravljamo o moji psički, plemenjakih, trenutni populaciji TT-jev v Sloveniji in po svetu, o tem, kaj nas je zaznamovalo v preteklosti in kam želimo iti v prihodnosti. Njihove nasvete in mnenja vedno z veseljem poslušam in tudi upoštevam. Strokovni pogovor, izmenjava mnenj in izkušenj so vedno neprecenljive vrednosti.

KAKO PRIPRAVIMO PSIČKO NA VZREJO?

Vzreja psičke se pravzaprav začne že ob njenem rojstvu oziroma z njenim prihodom v naš dom, ko v sebi že nosimo željo ali idejo o vzreji, a moramo počakati, da odraste. Šele takrat lahko ugotovimo in se odločimo, ali je sploh primerna za vzrejo.

V tem času skrbimo za njeno zdravje (pravilna prehrana, gibanje, nega, zadovoljene osnovne potrebe psa), socializacijo in vzgojo. Z njo se igramo, jo crkljamo in tako skrbimo za njeno psihofizično kondicijo ter obenem gradimo odnos zaupanja. Več kot ji bomo nudili, bolj bo pripravljena na fizični in psihični napor, ki ga prinašajo brejost, kotitev in skrb za mladičke. S tem bo tudi bolj umirjena, suverena in boljša mama.

Brejost, kotitev in materinstvo so za psičko zelo stresni. Če nam zaupa in ve, da ji stojimo ob strani, bo vse skupaj zanjo bistveno lažje. Ob kotitvi ali kasneje, ko bomo mladičke tehtali ali pregledovali, bo mirnejša, saj ne bo čutila potrebe, da jih brani pred nami. V nas bo videla nekoga, na katerega se lahko zanese in ki ji pomaga.

Psičko že od mladosti navajamo na dotikanje – nežno jo božamo po vsem telesu, da se navadi občutkov in da ji niso neprijetni. To nam bo ob kotitvi zelo koristilo, saj bo vajena naših rok, ko bomo morda morali pomagati. Prav tako je dobro, da zna osnovna “ukaza”, kot sta stoj in prostor, saj ju bomo morda potrebovali, ko bo kot mama morala leči ali stati, da mladičke nahrani.

Telo mora odrasti in dozoreti, zato ne prehitevajmo ter psičke ne parimo, dokler ni fizično in psihično zrela. Priporočljivo je, da ima za sabo vsaj tri gonitve (če so le te na vsakih 8 mesecev). Čeprav je po Vzrejnem pravilniku KTP Slo uradna meja za prvo paritev (15 mesecev) nizka, ni pametno hiteti. Pozorno opazujmo psičko kako se spreminja in dozoreva. Ene dozorijo prej, druge kasneje in prav je, da to sprejmemo in upoštevamo.

Vedno imejmo v mislih, da na razvoj plodov vpliva vse, kar se dogaja z mamo. Zato je izjemno pomembno, da je psička zdrava, v dobri kondiciji in stabilnega značaja, saj si vsi želimo zdravih mladičev.

DNEVNIK PSIČKE

Dnevnik začnemo pisati takoj, ko psička pride k nam. Nekoč bo imel neprecenljivo vrednost.

Vanj zapisujemo njen telesni razvoj (višina, videz glave, ušes, oči, vratu, prsnega koša, predprsja, kotov spredaj in zadaj, velikosti šap, ledvenega dela, nastavitev repa, gibanje, videz dlake). Ni treba, da so opisi strokovni – dovolj je iskren opis opažanj. S tem tudi sami poglobimo svoje znanje o pasmi.

Zabeležimo tudi menjavo zob, razvoj značaja, prehrano in morebitne težave, kot so npr.: alergije, prebavne motnje pod stresom, občutljivost na cepljenje, pojave bolezni ali poškodb ter način zdravljenja. Ti podatki nam kasneje zelo pomagajo pri izbiri primernega plemenjaka.

V dnevniku skrbno vodimo tudi gonitve:
– datum prve in vseh naslednjih gonitev
– opazovanje od prvega dne izcedka in zatekanja spolovila
– opis barve in količine izcedka
– spremembe velikosti in mehkobe spolovila
– kdaj se je pričelo umikanje repa vstran
– vedenjske spremembe (jokanje, tuljenje, večja potreba po izhodu)
– dnevi, ko je začela dvoriti samcem
– kdaj so se pojavili okoliški psi
– kdaj se je gonitev umirila in zaključila

Tako dobimo vzorec poteka gonitev: njihovo zaporedje, rednost in potek po posameznih dneh. Čeprav ni vsaka gonitev enaka, nam podatki močno pomagajo pri načrtovanju paritve. Vsaka psička je edinstvena. Teorija je eno, praksa drugo. Testiranje progesterona je danes sicer dostopno, a se je večkrat izkazalo, da imajo psi včasih »drugačno mnenje«. Zato je izjemno pomembno, da svojo psičko zelo dobro poznamo in informacije kombiniramo, saj vse to skupaj prinese več možnosti za uspeh

ZDRAVSTVENI PREGLEDI

Ko psička dopolni eno leto, lahko začnemo z zdravstvenimi pregledi.
Na voljo je veliko različnih pregledov, ki jih delimo na obvezne in priporočene.

Za pasmo TT sta obvezna:
-ocena displazije kolkov
-pregled oči

Priporočeni pregledi so:
-pregled pogačic
-pregled sluha (pri pretežno belih psih – BAER test)
-genski testi DNA: NCL, PLL (za nekatere linije) PRA3, rcd4, RD, DM

Genskih testov ne potrebujejo potomci staršev, ki sta s testom potrjeno negativna za določen okvarjen gen.
Moje osebno mnenje je, da je smiselno opraviti tako obvezne kot priporočene preglede.

*Kratki opis bolezni * :

Displazija kolkov
Displazija kolkov je ena najpogostejših in najbolj nezaželenih dednih hib pri psih, saj povzroča oteženo in boleče gibanje. Težavo pri obvladovanju predstavlja dejstvo, da se zunanje znaki pri psih z blažjo obliko pogosto ne pokažejo, takšni psi pa lahko prenašajo okvaro na potomce.
Zanesljiva diagnostika je mogoča le z RTG-slikanjem in uradno oceno strokovnjaka.
V Sloveniji je RTG slikanje obvezno za pse, vključene v vzrejo (Starost ob slikanju je najmanj 12 mesecev). Za oceno vzrejne vrednosti je zelo pomembno tudi slikanje čim več potomcev.

Dedne hibe oči
PRA – progresivna retinalna atrofija
Gre za dedno, neboleče obolenje mrežnice, ki se začne z nočno slepoto in napreduje do popolne slepote. Zdravila ni.
LL – dedna luksacija očesne leče
Izpah leče nastane zaradi oslabitve podpornih vlaken. Lečo je treba kirurško odstraniti; če je operacija opravljena pravočasno, se lahko ohrani del vida. Izpah v enem očesu skoraj vedno sledi izpahu v drugem.
Katarakta (siva mrena)
Lahko je dednega izvora, zlasti juvenilne katarakte, ki se pojavijo v prvih mesecih življenja. Povzroča motnjavo leče in slabšanje vida. Pri tibetanskih pasmah se pojavljajo občasno.
Veljavnost oftalmološkega pregleda pri TT:

• do 5. leta starosti: 12 mesecev
• 5–10 let: 24 mesecev
• po 10. letu: pregled ni obvezen
  Priporočeni so redni pregledi od enega do vsaj osmih let starosti ter pregled čim več potomcev.

Canine Ceroid Lipofuscinosis (CCL/NCL)
CCL/NCL je degenerativno nevrološko obolenje, pri katerem se v celicah, predvsem živčnega sistema, kopičijo lipofuscinski odpadni produkti. Z napredovanjem bolezni se pojavijo motnje koordinacije, slabšanje vida in spremembe vedenja. Deduje se večinoma avtosomno recesivno in prizadene različne pasme.

Prirojena dedna gluhost
Najpogosteje se pojavlja pri belih psih in psih z veliko beline, tudi pri tibetanskih pasmah (razen Do-Khyija). Gluhost je prisotna že ob rojstvu. Popolno gluhost v leglu opazimo, enostranske gluhosti pa brez testiranja ne moremo zanesljivo prepoznati. Dedovanje je zapleteno, vendar je jasno povezano s pigmentacijo.
Za odkrivanje se uporablja BAER-test, ki meri odziv slušnih poti na zvočne dražljaje in je nujen za odgovorno vzrejo.

Dedna renalna displazija
Gre za nepravilno dozorevanje ledvičnega tkiva v zgodnjem razvoju, kar vodi v prezgodnjo odpoved ledvic. Resnost okvare je lahko zelo različna. Pojavlja se pogosteje pri Lhasa Apso in Shih-Tzu, redkeje pri tibetanskem španjelu in tibetanskem terierju. Bolezen ni omejena le na mladiče – nekateri prizadeti psi živijo več let.

Degenerativna mielopatija (DM) je počasi napredujoča nevrodegenerativna bolezen hrbtenjače, ki se pojavlja pri številnih pasmah psov, tudi pri tibetanskih terierjih. Gre za bolezen poznega nastopa, prvi znaki (ataksija, spastičnost zadnjih okončin) pa se običajno pokažejo šele po 8. letu starosti. Bolezen napreduje do paraplegije, pozneje pa lahko tudi do tetraplegije, atrofije mišic in motenj požiranja.
Genetski test razkriva tri možne genotipe, vendar mutacija predstavlja le tveganje, ne pa nujne napovedi bolezni. Nekateri psi z genotipom A/A nikoli ne zbolijo, redko pa se DM pojavi tudi pri A/a prenašalcih. Na izražanje bolezni verjetno vplivajo dodatni genetski in okoljski dejavniki.
Za zmanjšanje pojavnosti okvarjenega gena je priporočljivo testirati čim več psov v vzreji in ustrezno načrtovati paritve.

DNA profil
Poleg vseh zgoraj naštetih zdravstvenih testov potrebujemo tudi DNA profil.
To je genetski “prstni odtis” psa. Uporablja se za sledljivost psa oz. kot dokaz, da sta navedena starša res biološka starša mladiča.

*Vir: Klub za Tibetanske pasme (https://www.klub-ktp.si/)

DNA TESTI – kje in kako? Klik na : https://www.eurovetgene.com/

VZREJNI PREGLED IN OCENA ZUNANJOSTI

Potem, ko imamo opravljene zdravstvene preglede in v rokah izvide, lahko našo psičko prijavimo na vzrejni pregled in oceno zunanjosti.  Le to se opravlja pri KTP Slo.

Super je in veliko lažje bo za nas, psičko in vzrejno komisijo, če bo psička na to dobro pripravljena.

Tu spet prav pride, da je psička dobro socializirana, navajena na dotike in da ji ni neprijetno ob dotikih tujcev. To slednje lahko vadimo tako, da naprosimo znance, prijatelje, da občasno gredo z rokami prek naše psičke in jo nagradijo. Psičko naučimo, da ji je prijetno stati na višini in da lepo hodi na popuščenem povodcu. Tako, se bo lahko vzrejni komisiji pokazala in predstavila v svoji najboljši luči in tudi zanjo bo ta izkušnja prijetnejša. 

Po opravljenem vzrejnem pregledu prejmemo vzrejno oceno, oceno zunanjosti in potrdilo vzrejne psičke.

Kako se prijavimo na vzrejno pregled in obrazec za prijavo na vzrejni pregled:
https://www.klub-ktp.si/obvestila-vzrejne-komisije/prijava-na-oceno-zunanjosti-in-vzrejni-pregled/

UČIMO SE…

Skozi celotno obdobje vzdržujemo stike z vzrediteljem psičke, ki je običajno naš prvi mentor. Poskušamo spoznati in navezati stike tudi z dolgoletnimi vzreditelji, ki so z nami pripravljeni deliti svoje znanje in izkušnje. Včlanjeni smo v klub, spremljamo seminarje in izobraževanja ter se čim bolj aktivno vključujemo. Učenja v vzrejni ni nikoli konec.

Rodovniki

Rodovnik naše psičke je super za začetek, da se naučimo brati in razumeti rodovnike. Spoznavamo prednike in raziskujemo ozadje.

Sama sem Nandin rodovnik (moja prva psička) neštetokrat napisala na roke (si zraven zapisovala kratke zaznamke) in še danes rada to počnem z rodovniki. Tako sem si res zapomnila rodovniška imena in informacije o prednikih in danes po vseh teh letih lahko zamižim in rodovnike mnogih psov iz preteklosti vidim brez, da bi jih pogledala. V mislih vidim imena, pse in vse kar vem o njih. Nato samo še preverim v bazi rodovnikov in v mojih zapiskih.

Rodovniška imena so pomembna in najlažje se jih naučimo prav s pisanjem na roko. Pomembna pa so zato, ker se ne ponavljajo (psarna + ime). Klicna imena pa se velikokrat podvajajo in s tem lahko kaj hitro zgrešiš ali zamešaš psa. V zadnjih letih vsi veliko uporabljamo slednja, a sem prišla do spoznanja, da  tudi velikokrat zgrešimo psa, o katerem se pogovarjamo. Prav zato rada pse imenujem po njihovih rodovniških imenih, ker sem le tako sigurna, da vemo o kom govorimo/razmišljamo.

Baza rodovnikov: https://www.worldpedigrees.com/

Standard pasme

Standard pasme je obvezno znanje vsakega vzreditelja. Ne gre le za učenje na pamet, ampak tudi za razumevanje pomena posameznih značilnosti.

Tu je dobrodošlo in v veliko pomoč, da opazujemo in (pre)tipamo čim več psov. Opazovanje psa v gibanju ali pozoru je nekaj prekrasnega in iz tega se lahko ogromno naučimo, …. kako izgleda njegova silhueta, agilnost, gibanje, značaj itd.  Tipanje psa »miže« pa je ena od mojih najljubših navad v kateri neizmerno uživam, ker se mi čuti izostrijo in psa vidim in začutim v popolnoma drugi luči, ne da bi me zavedla dolžina dlake, barva.
S tem se učimo o pasmi in kaj pomeni katera od značilnosti, vidimo podobnosti in razlike.

V veliko pomoč nam bo mentor, ki nam bo razložil posamezne detajle in nam odgovoril na vprašanja.

Standard TT https://www.royalkennelclub.com/breed-standards/utility/tibetan-terrier/

Metode vzreje

V vzreji poznamo:

Vzreja »Like to Like« (podobno s podobnim) Pomeni, da pogledamo celoten videz (značilnosti) psičke in najdemo plemenjaka, ki fizično dopolnjuje njen videz. Teorija pravi, da če parite podobno s podobnim, dobite podobno.

Vzreja »Line breeding« (linijska vzreja) Tukaj gre za podobnost z »like to like« vendar namesto, da zbirate fizične podobnosti, zbirate gene določenega psa. V tem primeru je že potrebno poznavanje in raziskovanje rodovnikov psičke in morebitnih plemenjakov ter najti najboljši par.

Vzreja »Inbreeding« (izrazito linijska vzreja), kar pomeni da se vzreja v ožjem sorodu. Vzreje v ožjem sorodu se izogibamo, saj je kljub dobremu poznavanju psov in rodovnikov zelo tvegano. V Sloveniji ni dovoljeno vzrejati v ožjem sorodu.

Outcross vzreja – tukaj imamo dva rodovnika, kjer ni nobenega ali je samo nekaj skupnih psov.

Vse naštete potrebujejo znanje in poznavanje, kajti tudi, če se sliši »podobno s podobnim« enostavno lahko, dobimo tudi »podoben podvojen problem«, ali pretiravanje v ekstrem …. , če ne poznamo ozadja, zdravja…. obeh psov. Tudi to so še dodatni razlogi, da spremljamo vzrejo, samce, potomce in se družimo, pogovarjamo in izobražujemo. Le tako bomo že imeli neko poznavanje populacije v pasmi in tudi samcev, ki bi lahko bili možni plemenjaki za našo psičko.

IZBIRA PLEMENJAKA

Izbira plemenjaka je zelo pomembna odločitev, enako kot izbira samičke za vzrejo. Zanjo si je potrebno vzeti veliko časa in vložiti veliko truda ter poglobljeno razmišljati.

Če do zdaj nismo imeli ob sebi mentorja, ki bi nas vodil, je zdaj pravi trenutek, da se nanj obrnemo. Potrebno se je posvetovati in predelati različne možnosti, da bi razumeli zakaj je en plemenjak boljša izbira od drugega za našo psičko.

Ko si dovolj dolgo v vzreji, imaš za sabo legla in poznaš potomce in kaj daje tvoja psička/linija ter imaš znanje bi pa temu postopku lahko tudi rekli »raziskovanje primernega plemenjaka«.  Tudi v tem primeru je dobrodošlo posvetovanje s kolegi vzreditelji in vzrejno komisijo – več oči več vidi, več ljudi več ve. Dobre in odgovorne vzreje se ne moreš iti sam.

V obeh primerih pa gre za delo, ki ga je potrebno opraviti in sicer opraviti z odliko, z zavedanjem in odgovornostjo, da ustvarjamo življenje!

Naša psička
Prvi korak pri izbiri samčka je torej, da zberemo vse informacije o naši psički: svoje zapiske, zdravstvene izvide, mnenja vzreditelja in mentorja, opise z razstav, ocene vzrejne komisije itd. Nato jih sistematično pregledamo in ugotovimo njene prednosti in šibke strani.
Seveda smo vsi čustveno vpleteni, našo psičko imamo najraje in za nas je najboljša in popolna, vendar, si ne smemo zatiskati oči in moramo pogledati celotno sliko, ter jo tudi upoštevati. Le tako lahko skrbimo za prihodnje generacije in pasmo ohranjamo tipično in zdravo.

Starši, sorojenci, predniki

Zelo pomembno je tudi vedenje o starših, sorojencih in prednikih. O njih poskusimo zbrati (v teh letih, ko se pripravljamo na vzrejo) čim več znanega, čeprav je včasih to težko ali tudi nemogoče. Če jih ne moremo videti v živo poiščemo fotografije, videe, poskusimo izvedeti o njih kako izgledajo, kako se gibljejo, značaje, zdravje in zdravstvene teste…. Te informacije so ključne, saj psička in samček nista samo one dva sama, pač pa tudi mama, oče, babi, dedi … pa bratje in sestre tudi veliko povedo o njiju in strici in tete tudi…. Zato so pomembni vsi zapiski o mami, očetu, sorojencih, prednikih….

Plemenjak in kombinacija
Plemenjake nam lahko pomaga najti vzrejna komisija kluba, ki ima vedenje o naši psički (iz vzrejnega pregleda) in pregled nad možnimi samci, ki so v vzreji.

Tako kot pri psički sedaj delamo opis, ugotovitve, želje, pomisleke… skratka zapiske najprej o samčku in nato še v kombinacij samček-samička.

Včasih je o samčkih težko dobiti vse informacije, ki si jih želimo, ampak dober in zanesljiv lastnik plemenjaka, bo povedal vse kar ve o njem, tako dobre kot manj dobre stvari… Če vam ne pove, ali opeva samo pozitivne strani, je bolje na tega samca pozabiti.

Jaz iz množice običajno pristanem na treh samcih in nato preigravam možnosti in sem strašansko odločno zahtevna in kritična. Brez olepševanja, v upanju na najboljše možno kar lahko naredim (in samček in psička) za naslednjo generacijo.

V tej fazi se vedno posvetujem s kolegi vzreditelji.

Ko te kombinacije nato pogledamo na osnovi znanega o obeh starših z rodovniki in vsem kar smo ugotovili, se odločimo za samčka, ki nam v kombinaciji z našo psičko obeta mladičke, kakršne si želimo. To odločitev sprejmemo sami in če smo dobro opravili vso »domačo nalogo« in bili res pošteni sami s sabo o svoji psički, smo sedaj pripravljeni, da svoje znanje, zamisel in upanje dodamo k genetiki/naravi in upamo na najboljši izid – to je na zdrave, tipične in lepe mladičke. Zavedati se moramo, da kljub vsemu našemu znanju in vedenju,  genetika /narava naredi svoje in ker delamo z živimi bitji, tudi ni garancije. Gre torej res za občutljivo tehtanje in velikokrat ne-lahko odločanje.

Vsekakor pa za izbiro samca niso in ne smejo biti odločilni samo: lepa fotografija (danes se jih da res lepo obdelati in nekateri psi so samo bolj fotogenični kot drugi…), šampionati (šampion ni vedno tudi dober plemenjak), samec v sosednji vasi ali od prijatelja, barva dlake (če ne gre za zdravje),…..

Vsak od nas ima v glavi »svoj ideal psa« in prav je tako, saj tako dobimo raznolikost in širši genski bazen vendar se moramo držati standarda in upoštevati vse kar nam je znanega.

Ko izberemo samčka in vemo, kdaj pričakujemo gonitev se obrnemo na njegovega lastnika, se mu predstavimo in predstavimo svojo psičko. Vprašamo, če se strinja s paritvijo in če se, mu povemo kdaj približno pričakujemo gonitev. Dobro je, da to ne naredimo v »zadnji minuti«, kajti morda mora samček še na letni pregled oči, morda njegovi lastniki načrtujejo dopust… zato je res pomembno, da se začnemo dogovarjati dovolj zgodaj.

ČAS PRED GONITVIJO

Če smo pridno vodili dnevnik spremljanja gonitev naše psičke, potem približno vemo, kdaj se bo gonitev začela. Mesec dni pred prej začnemo vsak dan preverjati morebitno zatekanje in izcedek.
Tako ne bomo zamudili začetka.

V tem času psičko tudi razglistimo in ji morda damo ampulo proti zunanjim zajedalcem.
Tega ne počnemo med gonitvijo, še manj pa ob ali po paritvi.

Med pripravami in čakanjem na gonitev, pomislimo tudi na cepljenje stekline, kdaj nam zapade, da ne bomo zamudili in pristali ponovno na treh zaporednih letnih cepljenjih… kajti psičke med gonitvijo in brejostjo, pa tudi medtem, ko skrbi za mladičke ne cepimo.

Psički začnem dodajati Folno kislino, ker ima ključno vlogo pri pravilnem razvoju ploda. S tem nadaljujem, do 8 tedna brejosti.

GONITEV

Gonitev je prišla, začnemo pisati nov dnevnik in obvestimo lastnike plemenjaka o začetku gonitve.  V dnevniku si po dnevih ponovno zapišemo vse kar opazimo:
– zatekanje (biti pozoren na to, kdaj se spolovilo omehča … to se zgodi, ko je v »pravih dneh«)
– izcedek  (barva izcedka se spreminja, v začetku je temnejša, ko pride do slamnate barve je to običajno znak, da smo v »pravih dneh«
– obnašanje psičke:
– umikanje repa (rep začne umikati na stran, dan dva preden je voljna… najprej nesigrno, nato vedno bolj samozavestno),
– prijaznost do drugih samcev (ko je v »pravih dneh« se želi s samci igrati, je do njih prijazna in jim dvori ter se jim tudi postavi, ter stoji pri miru, dovoli skok)
– iskanje samcev (želi več izhodov in sprehodov in to se običajno dogaja, ko je res na vrhuncu)

….. sama zapišem tudi težo psičke, morebitno neješčost…

Morda boste pri psički želeli spremljali rast progesterona. Torej se je potrebno z veterinarjem dogovoriti za datum in slediti njegovim navodilom, ker pač vse psičke niso »šolski primeri«, imajo morda neredne gonitve, kratke gonitve itd

Sama nisem navdušena nad tem, da bi psičko zbadala z iglo vsak drugi dan in ker vedno kombiniram progesteron in psičkino obnašanje/spremembe in ker poznam potek gonitev izpred let, in mi je progesteron le v del pomoči, se odločim in začnem s prvim testiranjem 7-9 dan od prvega dne gonitve. Nato pa seveda v pogovoru in s posvetom z veterinarjem naprej. Potrebno je vedeti, da lahko progesteronski testi dajo različne rezultate, ker je odvisno od aparata na katerem se opravlja analiza. Zato je zelo pomembno, da tisti, ki jih opravlja dobro pozna svoje delo in da ne skačemo od enega do drugega veterinarja, ki imata morda različne aparate ali različno kalibriran enak aparat.

Kako narašča progesteron si tudi zapišemo v dnevnik.

Primer kako progesteron narašča in časovnica dveh proizvajalcev naprav miniVidas in IDEXX

*** Vir: Google

PRIPRAVA SAMIČKE NA PARITEV

Psičke v tem tudi času ne kopamo zato, da bo lepa in da bo lepo dišala. Zakaj? Zato, da pustimo, da diši po svojih dišavah za samčka. Seveda samčkom ne moremo prekriti gonitve s kopanjem, vendar sem že videla, kako je psička prišla na paritev vsa lepa in dišeča in samček ni bil navdušen in pripravljen na skok, kot bi lahko bil sicer…. Torej psička naj diši sama po sebi.

Pripravimo vse uradne papirje samičke (v dogovoru s skrbnikom samca, vam tudi on lahko že pošlje dokumente in imate nato vse pripravljeno):

-kopijo rodovnika-kopije zdravstvenih testov in DNA profila
-kopijo članske izkaznice s plačano članarino za leto
-dogovor o skočnini (to nam da lastnik samca)
-prijavo paritve (lahko jo že izpolnite in jo na kraju paritve samo oboji podpišete)

PARITEV

Prišel je dan, ki smo ga čakali in gremo k samčku. Pomembno je, da si vzamemo čas, da ne hitimo.

Morda nasvet za dolgodlake samičke: Samički naredimo dva čopka, tako, da umaknemo dlako z ritke in jo spnemo, na vsako stran zadnjih nog.

Tudi. če je prostor ograjen imamo psičko ob prihodu na ovratnici (ne na oprsnici) in na daljšem povodcu, zato, da imamo situacijo pod kontrolo. Ne vemo namreč kako se bo psička odzvala. Nekatere so takoj ob prihodu navdušene, mnoge (in teh je več) pa niti najmanj, rabijo čas da se sprostijo…. Ne želimo pa si, da bi se psička grdo obnašala do samčka. Vedno moramo imeti v mislih, da gre za plemenjaka in ne želimo mu dati negativnih izkušenj.

Kako poteka sama paritev je težko pisati, ker niti ena ni enaka drugi. Zato morda samo ….

Če gre za naravno paritev, potem smo pripravljeni, da bomo takrat, ko se združita počasi in umirjeno odšli do njiju in samo pridržali samičko in/ali tudi samčka, da ne bosta vlekla stran eden od drugega, ter počakali, da paritev mine.

Samčki se po določenem času obrnejo za 180 stopinj, kar je normalno in jim to omogočimo.

Ker je čas združitve različno dolg (od nekaj minut pa tudi do pol ure in več) vedno pogledam na uro in si kasneje zapišem čas, kako dolgo sta bila skupaj.

Nekatere samičke je potrebno pridržati tudi takrat, ko samček želi skočiti / skače, ker morda bi se one zabavale in letale okrog in se mu izmikajo. To lovljenje samčka še dodatno zelo utrudi in kaj hitro lahko zmanjka moči…. Torej vedno imejmo v glavi neko normalno odločanje med igro, dvorjenjem in skokom, da na koncu ne bomo imeli samo utrujenega samca, ki obleži in jokca. Kar bo seveda podaljšalo naš obisk, ker ju bomo morali dati počivat in nato poskusiti znova ali celo oditi na umetno paritev.

Če je samičko potrebno pridržati, to počnemo tako, da počepnemo/pokleknemo in iztegnemo roke in jo pridržimo spredaj na predelu predprsja in se čimbolj umaknemo s telesom in glavo nazaj. Samček potrebuje prostor, da se povzpne na samičko in tega ne bo mogel storiti, če bomo nagnjeni, čez njen prvi del.

Če samička ne dovoli skoka ali samček ne zmore, gremo na umetno oploditev. Tudi to je potrebno imeti v mislih že prej, zato je nujno že pred samo paritvijo poklicati na najbližjo veterino, se pozanimati, če pri njih ta poseg opravljajo in se dogovoriti.

Strošek umetne paritve nosi lastnik samičke.

Naj si bodi naravna ali umetna …. Po koncu paritve psičko primemo v naročje in jo odnesemo v avto počivat (ji ne dovolimo letati okrog), podpišemo papirje in se dogovorimo za morebitno ponovitev parjenja čez 2 dni.

Odvisno od situacije se prepusti skoku/umetni paritvi samičko samo enkrat, v veliki večini pa dvakrat z zamikom 48 ur.

Ko pridemo domov je potrebno urediti vso dokumentacijo in jo v roku poslati na KZS.

Dokumentacija: Prijava paritve https://www.kinoloska.si/obrazci/

V dnevnik psičke, si zapišemo kako je potekala paritev.

POTEK BREJOSTI

Dnevnik psičke se bo sedaj nadaljeval po tednih in tudi dnevih….

Psički skozi celotno brejost zagotavljamo umirjeno okolje, čim manj stresa, redne sprehode, primerno hrano in veliko, veliko pozornosti ter nežnosti. Vse kar se v tem obdobju dogaja s psičko ima velik vpliv na razvoj plodov, zato je brezskrbna, suverena bodoča mama, ki nam zaupa izjemnega pomena zanje. Mi ji pa z vsem tem lahko izrazimo hvaležnost in spoštovanje.
Nikdar ne pozabimo, da smo bili mi tisti, ki smo jo peljali k samčku in smo mi tisti, ki smo odgovorni za njeno življenje in življenje bodočih malčkov.

1 teden (1. – 7. dan)

Prišlo je do oploditve in zarodki se začnejo razvijati in potujejo skozi jajcevod proti maternici. V tej zgodnji fazi je zarodek razmeroma odporen na zunanje dejavnike.

Psička lahko občuti jutranjo slabost in lahko tudi bruhne. Nekaterim se tudi spremeni obnašanje: želijo si več miru in nežnosti.

Karkoli se z njo vidno dogaja zapišemo v dnevnik… tudi izcedek in vračanje spolovila v normalno stanje, ter njeno težo.

V tem tednu ne spreminjamo še ničesar pri psički, normalno jo negujemo, hodimo na sprehode in tudi hranjenje ostaja enako.

POMEMBNO !!! NE dajemo ji nobenih sredstev proti bolham in klopom ali glistam, psičke NE cepimo in če potrebuje zdravila moramo obvezno povedati veterinarju, da je morebiti breja in se z njim posvetovati glede varnih zdravil za mladičke.

V dnevnik si spravimo dokument prijavo paritve, morebiten pisni dogovor z lastniki plemenjaka glede skočnine, rodovnike in zdravstvene teste ter ostale dokumente obeh staršev.

V tem tednu lahko obvestimo možne bodoče interesente, da smo psičko parili in tudi pripravimo  »oglas« o tem in ga delimo na socialnih omrežjih/domači spletni strani.

2. teden (8.-14. dan)

V drugem tednu zarodek vstopi v maternico in psički je lahko slabo. Morda bo za dan ali dva nehala jesti ali bo jedla pozneje zvečer. Lahko opazimo tudi spremembo na blatu, kjer se lahko pojavi sluz.

Tudi v drugem tednu živimo s psičko še čisto po njenem normalnem in ustaljenem urniku in ne spreminjamo ničesar.

3. teden (15.-21. dan)

Med 17. in 22. dnem po oploditvi se zarodki ugnezdijo v maternico.

Psički začnem dodajati Malinjak (malinove liste v obliki tablet). Malinovi listi so namreč, že stoletja poznani kot zelišče, ki pomaga pri lažji kotitvi. To dobiva ves čas in še 1 teden po kotitvi.

Psička si morda začne v tem tednu več umivati spolovilo, lahko opazimo tudi zlepljeno dlako na tem mestu.

Sama začnem 15. dan spremljati, dnevno, barvo njenih dlesni. Pred leti sem namreč brala na netu, da na dan, ko se zarodki ugnezdijo v maternici, postanejo dlesni svetlejše / bolj blede. Ni znanstveno podprto. Sem pa v zadnjih letih spremljala in lahko opazila spremembo. Mnenje o tem prepuščam vsakemu po svoje, je pa zanimivo opazovati in ne škodi nikomur, če se malo s tem pozabavamo

Če želimo preverjati v naslednjem tednu brejost z ultrazvokom ali tipanjem je sedaj čas, da pokličemo veterinarja in se dogovorimo za termin, kajti med 26. in 32. dnem je najboljši čas za to.
Nekateri veterinarji imajo dan danes že tako dobre ultrazvoke, da pravijo, da lahko vidijo plod že od 21. dne dalje. Sama rada počakam na 28. dan.

Druge domače naloge v tem tednu nimamo… le dnevnik in vse kar opazimo zapišemo….

4. teden (22.-28.dan)

Sedaj bo začelo postajati malce bolj pestro !

V tem tednu se plodovom začnejo razvijati oči in hrbtenjača in oblikovati se začnejo poteze obraza. Prične se organogeneza in plodovi vstopajo v obdobje največje občutljivosti za razvojne napake.

Pri psički sedaj lahko opazimo prozoren izcedek in če smo zelo pozorni tudi spremembo barve seskov v bolj rožnato.

Nekaterim psičkam je še kar slabo in slabše jedo, na sprehodih postajajo počasnejše in ni jim do igre.
Lahko delujejo nekako otožno.

Psičkam omejimo grobo igro, športne aktivnosti, skakanje in dolge naporne sprehode ali teke. Še vedno, pa mora biti psička aktivna in na rednih umirjenih sprehodih, saj bo s tem ostajala v kondiciji.

Hrana (briketi) ostaja enako, ker pa moji psi jedo zjutraj in zvečer, dobi bodoča mamica sedaj dodatno za kosilo en dan malo skute, drugi dan trdo kuhano jajce.

Brejim psičkam NE dajemo kalcija v obliki prehranskih dodatkov!
Za kalcij, poskrbimo tako, da dajemo skuto, jajca, lahko stremo tudi nekaj jajčne lupine zraven, kozje mleko, kozji jogur, grški jogur, kefir …… od tu ga telo dobi in samo vzame kolikor ga rabi.

Do konca tega tedna opravimo UZ ali tipamo mladičke ter potrdimo brejost.

Na ultrazvoku praviloma ne štejemo mladičkov, ker se lahko kaj hitro zmotimo v številu in nas lahko na dan kotitve to bolj zavede, kot pa nam pomaga…..

Če imamo na seznamu ljudi, ki čakajo na naše mladičke, jih obvestimo, da je psička potrjeno breja.
In, če nismo naših planov razkrivali do sedaj, je zdaj pravi trenutek, da za paritev in brejost ter pričakovane mladičke naredimo oglas, kajti prej ali slej bomo morali začeti iskati skrbne domove za naše malčke.

Poleg vsega ostalega, ta teden tudi stehtamo psičko in si vse zapišemo….

5. teden (29.-35. dan)

V petem tednu plodovi postajajo že podobni majhnim kužkom. Zaključi se organogeneza in plodovi so zdaj precej odporni na motnje v razvoju.

Pri psički že lahko opazimo trebušček, vitka linija izginja. Bradavičke so večje in dobivajo pridih rdeče barve, več je tudi izcedka (prozorna sluz).

Običajno slabost mine in psičke začnejo bolje jesti.

V tem tednu počasi začnemo povečevati količino hrane in ravno tako počasi prehajamo na »hrano za mladičke«. Sama ne dajem »starter briketov«, ker so se pri mojih psičkah izkazali za »premočne«. Skuti in trdo kuhanemu jajčku, ki ju dobiva izmenično dodam še kozji jogurt in kozje mleko, tako, da vsak dan dobi nekaj od tega.

Da ne bomo iskali imena za bodoče mladičke, ko bomo imeli že z njimi delo, lahko sedaj začnemo o tem razmišljati, raziskovati in si jih zapisovati.

6. teden (35.-42. dan)

Če imamo stetoskop, sedaj že lahko slišimo utrip srca plodov.

Trebuh psičke raste in seski so vsak dan večji, bradavičke bolj napete in rdeče.

Sedaj smo že na hrani za mladičke in na treh obrokih dnevno.

V tem tednu pripravimo prostor, kjer bo psička kotila in kotilnico, ter jo predstavimo psički

7. teden (42.-49. dan)

Plodovi rastejo in se razvijajo in raste tudi trebušček psičke.

Psička lahko potrebuje več izhodov za lulanje, pojavi se mleko na seskih in če smo zelo pozorni, ko božamo trebušček in je psička umirjena, lahko konec tega tedna že začutimo prvo gibanje plodov. Jaz temu rečem »pokcanje«, ker ne gre za premike kot take pač pa čutim pod roko kot da bi pokcali mali mehurčki.
Občasno lahko tudi že vidimo, da gnezdi (koplje).

V tem tednu psičko skopam in ji postrižem (ne brijem) dlako na trebuščku. Na vrsti je tudi tehtanje.

Sprehodi so počasnejši in krajši, vendar redni. Če imamo živahno in razposajeno bodočo mamo, pa je sedaj čas, da se prekine njena razposajena igra in skakanje.

8. teden (50.-57. dan)

Gibanje plodov se sedaj že zelo lepo čuti.

Psičkin trebuh je vse večji, mleko lahko teče iz seskov, povečuje in mehča se spolovilo, več je odhodov na lulanje in več je prozornega lepljivega izcedka. Psička lahko tudi več in bolj pogosto gnezdi.

Hrano lahko še malo bolj razdelimo in ji jo večkrat ponudimo, saj se včasih zgodi, da psička nosi visoko in plodovi pritiskajo proti želodcu (sploh, če je večje število) in ne uspe veliko pojesti na enkrat. Lahko opazimo, da tudi pokašlja, ko se npr. umiva po splovilu in plodovi pritiskajo navzgor proti prsnemu košu….

Od 50. dne naprej merim psički temperaturo 2x na dan in si jo, kot seveda tudi vse ostalo, zapisujem v dnevnik.

V tem tednu lahko peljemo psičko na rentgen in ugotovimo število mladičkov.
V mislih je potrebno imeti vsaj ti dve stvari…

Zavedati se je potrebno, da tudi to štetje plodov ni 100% in tudi, če imamo ta podatek, je potrebna pazljivost in pozornost med in po porodu.

Psičke, ki je običajno pod stresom, ko gre na veterino ni za izpostavljati temu dodatnemu stresu samo zaradi radovednosti.

Do konca tega tedna imamo naslednjo nalogo….
Pregledamo spisek, kaj vse potrebujemo doma za kotitev in po potrebi kupimo ali si sposodimo in pripravimo vse na dosego roke:

• -Kotilnica
• -Termometer za merjenje telesne temperature psičke
• -Termometer za merjenje temperature v sobi
• -Čiste stare rjuhe, brisače, pralne podloge, plenične podloge (veliko tega)
• -Kuhinjske papirnate brisače (velika rola)
• -Vreča za smeti
• -Pean klešče (kovinske klešče, ki se uporabijo za začasno stiskanje popkovine pred prerezanjem)
• -Škarje (čiste in razkužene) / uporabljam škarjice za dojenčke, ker so na koncu zaobljene in ne preostre, pa tudi ne pretope, saj psička popkovine ne prereže ampak jo stisne, prežveči in pregrizne…tako popkovina ne zakrvavi močno)
• -Zobna nitka ali nit sukanca za po potrebi prevezati popkovino
• -Pumpica za čiščenje noska
• -Razkužilo / uporabljam Betadine/Jod
• -Sterilne gaze
• -Sterilni lubrikantni gel (na vodni osnovi) za morebitno pomoč pri vlaženju in boljšem drsenju med porodom
• -Rokavice za enkratno uporabo (sama jih ne uporabljam)
• -Tehtnica za tehtanje mladičkov
• -Grelna blazina in ali termofor
• -»Domači inkubator«, ki je lahko posteljica z robom za mladičke ali kartonska škatla v katero bomo dali termofor in odejice, če bo mladičke potrebno umakniti med kotitvijo
• -Mlečni nadomestek in stekleničko za mladičke, gobice za ličenje (včasih se izkažejo za boljše kot steklenička in cucelj)
• -Barvni trakci za označevanje mladičkov
• -Mobilni telefon (napolnjen) in/ali ura
• -Dnevnik
• -Tabela poroda (ura rojstva, spol, teža, posteljica, vitalnost, barva, posebnosti)
• -Svinčnik
• -Naglavna svetilka
• -Baterije za tehtnico in svetilko
• -Kontakt veterinarjev, ki so dosegljivi 24/7 (raje več njih)
• -Transportni box (za v avto, če bo potrebno na pot)
• -Pripravljen avto – poln tank
• -Oksitocin (!!!samo pod nadzorom in po nasvetu z veterinarjem!!!)
• -Homeopatska zdravila za podporo pri porodu in po porodu Calophyllum C30, Cimicifuga C30, Gelsenium C30, Secale Cornutum C30, Silicea C30, Arnica C200, Millefolium C200 (!!!potrebno se je posvetovati z veterinarjem homeopatom in vedeti oz. imeti znanje kaj od katerega kdaj dati psički!!!)
• -Ioniziran Kalcij (dobro imeti doma, kot pomoč med porodom, dati po posvetu z veterinarjem!!! …. Kalcij v obliki dodatkov NE !!! dajemo brejim psičkam!!!)
• -Visoko kalorični prigrizki za psičko, če bi potrebovala dodatno moč pri naporni kotitvi (npr. skodelica kozjega mleka + 1 kepica vaniljevega sladoleda + 1 žlička med ali glukoze + rumenjak + ščepec soli)
• -EnteroZoo (bo prav prišel, če bo imela psička drisko)
• -Izotonični napitek za psa
• -LactoVital, čaj koprive – naravna podpora laktaciji pri psicah
• -Nekaj udobnega zase (stol, blazina, jogi……)

*** Homeopatska zdravila, Ioniziran kalcij, Visoko kalorični prigrizki za psičko
Vir: Izobraževanje “Samozavesten vzreditelj” (Nina Baš Dr.Vet.Med, vzrediteljica)

9. teden (58.-63. dan)

Prišli smo do zadnjega tedna. Rast in razvoj se nadaljujeta, pljuča plodov so razvita in mladički se sedaj lahko skotijo kadarkoli.

Porod sprožijo mladički in se običajno prične 63. dan po ovulaciji. Seveda se lahko prične tudi prej (morda je več mladičkov in zmanjkuje prostora), zgodi pa se tudi da gremo preko 63.dne in takrat svetujem obisk in pregled pri veterinarju.

Psička postaja nemirna, več gnezdi, lahko opazimo, da ji mleko samo izteka, manj je, želi več naše bližine … Sprehode imamo krajše, a jih ne opustimo.

Telesno temperaturo psičke sedaj merimo 3x na dan. Normalna temperatura psa je 38,5 stopinj. V zadnjem tednu brejosti se lahko giblje od 37,2 do 37,8. Ko zaznamo padec temperature na 36,8 ali manj bo psička pričela kotiti v 24 urah.

Progesteron pade pod 2ng/ml. (Dandanes ga veterinarji vedno preverijo, preden se odločijo in naredijo carski rez).

Ko opazimo padec temperature, pokličemo veterinarja in ga o tem obvestimo, tako, da bo vedel in lahko pripravil svojo ekipo, če bi jih slučajno potrebovali.

Psičko pripravim na porod tudi tako, da ji spnem dlako v čopke na zadnjem delu in tudi na bokih, tako bomo imeli pregled nad celotnim dogajanjem, brez da bi se v in z dlako zapletali, ter ji samo s toplo  vodo (s krpico) umijem trebušček.

Če imamo kakšne obveznosti v službi ali privat, je sedaj čas, da jih odpovemo, ker od tu naprej nas bo psička in kasneje tudi mladički potrebovali minimalno 3-4  dni 24 ur na dan.

KOTITEV

Torej, prišel je tisti dan, ki dvigne naš adrenalin v višave. Mi pa moramo kljub temu ostati mirni in umirjeni, zbrani, pozorni in v oporo psički.

V prostoru kjer bo psička kotila imam jaz, na dan kotitve, običajno 25-28 stopinj.

»Dan« bo dolg, zato ga namenimo samo psički in sebi. Počivamo, ko počiva ona. Jo opazujemo, ne rinemo vanjo, jo božamo, ko si zaželi bližine, je ne tolažimo ampak umirjeno govorimo in ko je potrebno spodbujamo…. In samo smo … tukaj in zdaj. Samo zanjo.

*Porod/kotitev poteka v treh fazah*

Prva faza in spremembe 24 ur pred kotitvijo:

-Padec telesne temperature pod 37 stopinj
-Padec progesterona pod 2ng/ml
-Izmenjuje se nemirnost (težko dihanje, kopanje, trganje rjuh, iskanje udobnega položaja…) in kar globoko spanje/počivanje
-Rahlo bel ali prozoren izcedek
-Več odhodov na lulanje (če jo vozimo ven ponoči, mora biti na povodcu in imejmo naglavno svetilko, da vidimo kaj se dogaja)
-Pojavi se mehkejše blato
-Psički ni do hrane

Druga faza tik pred kotitvijo in kotitev:

-Temperatura zraste nazaj na 38 stopinj
-Opazimo, da se psička trese v telo
-Močni popadki – opazimo valovanje / krčenje trebuha
-Odpirajo se porodne poti, zato se psička lahko več liže po spolovilu
-Lahko vidimo kako se izloči čep
-Iztekanje plodovnice

Tretja faza – izločanje posteljic

-Posteljice se izločijo 5-15 minut po mladičku
-Lahko se izloči več posteljic na enkrat

Časovnica:

-Prvi mladiček se skoti v 30-60 minutah
-Iztis mladičkov traja od 3-12 ur. Če gre za veliko leglo lahko traja tudi do 24 ur vendar se, če gre za več kot 12 ur vseeno vsaj posvetujemo z veterinarjem.

Pavze med kotitvijo:

-Razmak med enim in drugim mladičkom je lahko od 5 – 20min pa tudi do 2 uri
-Normalna pavza je med 15 – 60 min
-Predolga pavza je, če gre za več kot 2 uri

Kdaj moramo poklicati/oditi na veterino ?

-Psička pritiska več kot 30-60 minut in mladiček se ne skoti
-Temno zelen izcedek pred prvorojenim mladičem, ki ga ne iztisne v 20 minutah
-Čas med enim in drugim mladičkom je več kot 2 uri
-Psička je v drugi fazi poroda več kot 12 ur
-Izcedek močno smrdi
-Popadki, ki so se začeli in ustavili
-Pred prvim mladičkom se lahko pojavi temnozelen ali krvav izcedek

***Vir: Knjiga “Moja psička” (Mag. Samo Pitamic Dr.Vet.Med, Mag. Iztok Valentič Dr.Vet.Med)
Izobraževanja KTP za vzreditelje
Izobraževanje “Samozavesten vzreditelj” (Nina Baš Dr.Vet.Med, vzrediteljica)

Kako izgleda normalen porod….

V dnevnik/tabelo poroda si zapisujemo cel potek, od padca temperature, do prvih popadkov, razmaka med njimi, kako pritiska, kdaj se je prvi skotil in razmaki ter ure kotitve naslednjih, odhodi ven … morebitne skrbi, vprašanja….

Psička ima popadke, pospešeno diha, pritiska, lahko stoka in trže rjuhe, išče udoben položaj. Nekatere med porodom ležijo, druge stojijo. Sama jih nikdar ne omejujem kako in kje naj skotijo prvega mladička, ampak jim dovolim, da si iščejo udoben prostor kjer se njim zazdi, ker sem mnenja, da bi jim z ukazovanjem kje naj kotijo samo zavlačevala začetek … Ko skotijo prvega mladička jih pa dam v kotilnico in mladička zraven in nato se ne premikajo več po sobi.

Včasih me vprašajo kako vem, da pritiska. To najlažje opišem takole: psička diha, diha, diha … zadrži sapo, ustnice se oblikujejo v »O« (ali pa tudi ne) in takrat lahko vidimo kako pritisne.

Psička iztisne mladička.

Če psička v 1min ne odpre plodovne ovojnice to storimo mi. (Jaz običajno ne čakam te minute, ampak ovojnico pri glavi mladička odprem takoj in njegovo glavico dam psički pred gobček…..)

Psička pregrizne popkovino, če tega ne naredi, to strimo mi. Uporabimo pean in nad njim prerežemo. Popkovina naj bo dolga cca 1cm. Če bomo pustili predolgo, jo bo psička popravljala in lahko se zgodi, da jo bo popravljala preveč…. Če popkovina krvavi, jo prevežemo z zobno nitko ali sukancem.

Psička liže in umiva mladička in ga s tem masira, suši ter mu čisti dihalne poti. Običajno takrat mladiček tudi »zacvili/zajoka«. Ponovno … če tega ne naredi ona, moramo narediti mi. Uporabimo kuhinjske papirnate brisače in ga nežno masiramo  in dobro osušimo.

Mladiček gre sam k seskom, če ne gre ali če ga sušimo in čistimo mi, ga damo na sesek mi.

Z naslednjim popadkom psička iztisne še posteljico ali pa tudi ne in le te pridejo kasneje…. Posteljice štejemo in si jih zapišemo ( v Tabelo poroda), kajti na koncu jih moramo imeti preštetih toliko kot je mladičkov. Psički dovolimo, da poje posteljico ali dve, vsekakor pa ne več, ker bo v nasprotnem primeru dobila zelo verjetno drisko…..

Mladička zvagamo, na hitro pregledamo (gobček – da nima volčjega žrela, glavo, telo, popek, analno odprtino, prstke na šapicah, – če ima morda na zadnjih 5 prst, barvo, spol…)  in si vse opaženo zapišemo v Tabelo poroda, kamor zapišemo tudi uro kdaj se je skotil in če smo ga označili barvo trakca ali pa samo barvo in morebitne lise….  … in tako naprej dokler se psička ne umiri in se porod zaključi.

Tabela Poroda

Skrb za mladičke med porodom

Mladiček se zatakne
Včasih se zgodi, da se mladiček “zatakne”… morebiti je velik in ga mama težko iztisne sama. Morebiti je mama že utrujena in ji zmanjkuje moči za iztis mladička. Če je mladiček na dosegu naše roke, ji lahko pomagamo tako, da ga nežno primemo, počakamo na popadek in ga takrat počasi vlečemo iz mame. Vedno v ritmu z popadki in ne grobo in ne na silo. Vlečemo ga vedno navzdol v smeri proti tačkam in ne naravnost in ne navzgor.

Mrtvorojeni mladiček
Na žalost se včasih zgodi tudi to, da imamo v kakšnem leglu mrtvorojenega mladička.
Takega mladička umaknemo od mame in si ga v tabelo poroda zapišemo ….

Oživljanje mladička
Včasih je mladička potrebno oživljati. Če ni odziva v dvajsetih minutah je prepozno.

V vseh teh letih se  mi je zgodilo to samo enkrat in lahko napišem samo mojo izkušnjo, ki je bila popolnoma spontana in sem počela samo to, kar sem videla na veterini pri carskem rezu.

Mladičku sem očistila dihalne poti. Pumpice si nisem upala uporabiti, ker se mi je zdela prevelika in preagresivna. Najprej sem mu dobro obrisala nosek in gobček in umaknila vso vidno sluz, nato sem ga zavila v brisačko in ga sušila ter masirala, nežno toda odločno. Ker ni reagiral sem v nekem trenutku dala njegov mali gobček v moja usta in nežno potegnila/vdahnila vase in tako še dodatno očistila, kar je bilo v nosku in gobčku… Ga dala na trebušček in glavo podprto navzdol, masirala….Nato pa nekajkrat nežno pihnila v njegov nosek in usta… in spet masirala celo telo… Je zadihal in zacvilil in danes živi.

Umik mladičkov v »inkubator«

Velika večina psičk je med kotitvijo umirjena in leži. Včasih pa je zaradi varnosti – predvsem kadar je psička nemirna, se med kotitvijo premika po kotilnici ali kadar je leglo veliko – potrebno mladičke med popadki in iztisom naslednjega mladička začasno umakniti. Zato moramo imeti pripravljen topel prostor. To je lahko škatla, posteljica, hiška za mucke ali kaj podobnega. Pod odejo (da ne opečemo mladičkov) položimo termofor in uredimo toplo gnezdece. Pomembno je, da je ta »inkubator« dovolj blizu mame, da jih vidi, ni v skrbeh in se lahko mirno posveti kotitvi.

Prvo mleko
Vedno imejmo v mislih, da je prvo mamino mleko najpomebnejše, zato moramo res poskrbeti, da ga dobijo vsi mladički, ko pridejo na svet.

Skrb za psičko med porodom

Med porodom smo psički v oporo, se ne vmešavamo, če vidimo, da vse poteka normalno, smo samo ob njej in jo mirno spodbujamo in hvalimo.

Med pavzami ji lahko ponudimo energijske prigrizke. Recimo:
Kozje mleko (1 skodelica), notri vmešamo vaniljev sladoled (1 kepica), med ali glukozo (1 čajna žlička), rumenjak in ščepec soli.
Ne ji dati vsega na enkrat, ampak po malo in naj bo toplo /sobna temperatura.

Če je leglo veliko, psička utrujena in/ali se podaljša razmak med popadki … ko že iztisne nekaj mladičkov lahko psički damo:

-Najprej energijski napitek /glukozo (voda + pol žličke medu za 10 kg težko psičko)
–Ioniziran kalcij (vedno v kombinaciji z glukozo in glej navodila za količino na embalaži)
-Če je potrebno in če nam jo uspe dobiti iz kotilnice jo malo sprehodimo po stanovanju (NE na silo ! Če noče – noče)
-Če še vedno ni nič, damo Oxitocin (vedno in samo po nasvetu z veterinarjem)

Homeopatija

Jaz jo imam rada, ker se ob njej počutim »na varni strani« in raje ostale substance (kot sta kalcij in oxitocin) prepuščam veterinarski oskrbi.

C30 se daje na 15-30 minut in sicer 3-5 granul. Granule ne smemo prijemati z roko. Prav tako ne smejo priti v stik s kovino in hranimo jih proč od telefonov, računalnikov, električnih priključkov…. Lahko jih damo direktno v gobček ali pa jih prej raztopimo v vodi.

Pri moji psički v zadnjem leglu sem med porodom uporabljala:
-Caulophyllum, ki je podoben oxitocinu in ga lahko daješ neomejeno ter že pred porodom. Pripravi maternico na porod, izboljša tonus, koordinira popadke in sploh pomaga pri dolgotrajnih porodih. Med porodom ga lahko daš po vsakem iztisnjenem mladičku.
-Cimicifuga, ki jo kombiniraš z zgornjim (enkrat eno drugič drugo) in se daje, ko porod ne napreduje.

Zapleti med porodom, ki nujno potrebujejo posredovanje veterinarja:

-Popadki se ne začnejo ali so prešibki
–Popadki oslabijo med dolgotrajnim porodom
–Nepravilna lega plodov
–Preveliki mladički
-Ozek porodni kanal …..

Znaki:
-30 minut popadkov in ni mladička
–2 uri brez popadkov in vemo, da niso še vsi zunaj
-Temno zelen ali krvav izcedek in 30 minut ni skotila mladička

Če je potrebno z avtom na pot, je dobro, da imamo vedno pripravljeno:
-Poln tank
–Šoferja
–Naglavno lučko
–Box za mamico in/ali mladičke s snemljivo streho
–Brisače, rjuhe, kuhinjske papirnate brisače
–Tople odeje in termofor
-Škarjice, nitko

Ker se mi je že zgodilo, da smo na enourni vožnji na veterino, kotili v avtu med vožnjo, vem, da je potrebno imeti pri roki vsaj zgoraj najnujnejše stvari.

Carski rez

Včasih ni druge poti, ni pa to enostavna operacija.
Pomembno je, da na to pomislimo preden se porod začne in obvestimo veterinarja, da je temperatura padla, ter da pričakujemo kotitev v naslednjih 24 urah.

Psičke v veliki večini kotijo ponoči (ali kot nalašč med vikendi ali prazniki) in takrat je običajno prisoten samo dežurni veterinar. Za carski rez, pa je potreben anestezist, kirurg in tehniki, slednji skrbijo za skotene mladičke. Pomeni cela ekipa in zato morajo biti v pripravljenosti vsi.

Po carskem rezu je potrebno biti še bolj pozoren na psičko in mladičke kot sicer.

Psička je pod vplivom narkoze še 24 ur in če gre za prvo leglo se znajde nepričakovano v vlogi mame.

Mladički so po carskem rezu zaspančki in jih je potrebno stimulirati z masažo in jih pristavljati k seskom ter res skrbeti, da vsi dobijo mleko pri mamici.

Nekoč, ko smo se vozili domov iz veterine in so mi vsi, mama in mladički spali … sem pomislila, da jih moram namesto mame jaz »umiti in spodbuditi k lulanju« … Prijela sem prvega in ga začela božati po trebuščku in spolovilu in se je polulal, nagonsko sem ga dala psički pred smrček in v sekundi je bila budna, ga začela umivati in nato naslednjega in naslednjega…. Od takrat naprej, vedno, po carskem rezu to storim takoj, ko se usedemo v avto in imam takoj »zbrihtano«, sodelujočo in skrbno mamo« ter budne in aktivne mladičke.

PO KOTITVI

Ko se kotitev zaključi začnemo pisati nov dnevnik in tabelo razvoja. Pisali bomo dnevno in ali tedensko, v njem bo zapisano vse kar se dogaja z mamo, z mladički, njihov razvoj in odraščanje (tako fizično kot psihično). Za hitrejši pregled začnemo uporabljati Tabelo razvoja mladičkov.

Tabela Razvoja Mladičev

Zapleti po porodu ali po carskem rezu v prvih dneh do četrtega tedna, ki se lahko pojavijo:

-Zaostala posteljica
–Krvavitve
–Sepsa
–Vnetje maternice
-Mastitis
-Mlečna mrzlica (pomakanje kalcija)

Kaj moramo opazovati in si zapisovati:

-Merjenje telesne temperature. (Če je le ta 39,5 stopinj in več kaže, da se s psičko nekaj dogaja, ravno tako ni dobro, da bi bila pod 37 stopinj)
–Kakšna je živahnost psičke
–Nemirnost psičke
–Neješčost psičke
–Ali poležava brez zanimanja za mladičke
–Problemi z dojenjem
–Trdi, boleči, vroči, rdeči predeli okrog seskov
–Mleko rumene barve ali krvavo in gnojno
–Gnojen, krvav, smrdeč izcedek iz spolovila
–Teža mladičkov ne napreduje
-Bolečine v predelu trebuha

Če opazimo karkoli od zgoraj naštetega in/ali nam sumljivega, ne čakamo, ampak se takoj obrnemo na veterinarja.

Posebno poglavje je Mlečna mrzlica (pomankanje kalcija), ki se lahko pojavi izredno hitro in burno in je lahko podobna epi napadu. Opazimo jo lahko kot: nemir, tresenje, mišične krče, težave s hojo, hitro dihanje, kopanje (podobno gnezdenju), povišana temperatura. In zahteva res hitro ukrepanje in hiter odhod na veterino in dobro je imeti doma ioniziran kalcij, ki ga lahko damo psički, da varno pridemo do veterine.

Kaj lahko sami naredimo, da zmanjšamo možnosti za zaplete?

Psičko spodbujamo, da doji, ker sesanje povzroča krčenje maternice.

Skrbimo, da mladički sesajo iz vseh seskov in skrbimo, da se tudi ona obrne iz enega boka na drugi bok.

Skrbimo za vnos kalcija z:  mlečnim nadomestkom za mladičke, skuto, jogurtom, kefirjem, kozje mleko, kozji jogurt….

Skrbimo za njeno higieno:
-Po porodu jo ob prvem izhodu na lulanje odpeljemo še v kopalnico in speremo iz dlake porodne tekočine.
-Po carskem rezu skrbimo za šive na njenem trebuščku

1. IN 2. TEDEN (0-14dni)

Obdobje mamine topline, bližine, nege in navezovanje stika med mamo in mladički

Dan 0 …

Ko se kotitev zaključi pregledamo/pretipamo trebušček psičke, da vidimo, da ni še kakšne »buške« (mladička) v njej. Ponudimo ji mlečni nadomestek za mladičke ali kozje mleko, kasneje morda govejo juho s prepečencem ali piščančjo juho z ovseno kašo… Običajno so zelo žejne in lačne. Prvi dan ji jaz ponujam hrano in tekočino vsaki dve uri.

Psički dam homeopatske kroglice Arnica C200, ki pomaga pri celjenju maternice in porodnega kanala, ter zmanjšuje krvavitve in bolečine.

Mladičke opazujemo, a ne segamo po nepotrebnem k njim.

Ko mineta kakšni dve do tri ure, jo povabim, da greva lulat. Nekatere gredo brez težav, no… v glavnem jih moram pa kar odnesti. Mladičke pokrijem z dekico in gremo. Takrat jo tudi peljem v kopalnico in na hitro stuširam njen zadnji del. Ter se potrudim (kljub- običajno-njenim protestom) očistiti in zamenjati podlago v kotilnici, v katero sem med kotitvijo in do sedaj samo podkladala čiste in suhe brisače/rjuhe.

Psički začnem v hrano dodajati LactoVital, če tega nimam pa ji kuham čaj iz koprive z žličko medu, kot naravno podporo pri laktaciji.

Predvsem pa pustimo psičko, da si spočije in da naveže stik z mladički. Prostor naj bo topel (okrog 25 stopinj), miren, rahlo zatemnjen….  Tudi sami se udobno namestimo ob kotilnici in poskusimo dobiti kakšno urico spanja.

Naslednji dnevi

Mladički so v prvih 14 dneh slepi in gluhi, ne morejo uravnavati telesne temperature, prav tako ne znajo še opravljati potrebe sami, zato so v tem času popolnoma odvisni od mame. Njena bližina in toplina, njen vonj, njeno mleko in njen jeziček ….. z eno besedo mamina skrb, je zanje najpomembnejše kar se jim v tem času dogaja. Njihovi noski in toplina mame jih vodi k seskom in hrani. Opazujemo lahko kako masirajo s šapicami predele okrog seskov in se trudijo, da bi mleko steklo. Ko mleko priteče opazimo kako »otrpnejo telesa«, repki se privzdignejo in migajo z majhnimi trzljaji,  sliši se glas podoben stokanju, ko požirajo mleko. Zame najlepši trenutki, ko lahko samo sedim ob kotilnici z nasmehom na obrazu…..

Že tu se lahko opazijo razlike med njimi… eni so bolj počasni, drugi odločni,… eden želi izpodriniti drugega, tretji se znajde in ugotovi kateri sesek je večkrat brez zanimanja… Včasih tudi opazimo, kako si nekateri kakšen sesek kar prisvojijo in ga uporabljajo redno …. Običajno se v leglu znajde tudi kakšen glasen pevec….

Opazujemo lahko tudi aktivno spanje mladičkov. Opazimo: trzanje, mimiko, tihe zvoke ali cviljenje. Vse to je normalno in kaže na to, da je mladiček zdrav. Na tak način se intenzivno razvijajo možgani in živčni sistem, osnovni refleksi in gibalni vzorci. Čeprav izgledajo »aktivni«, mladiči dejansko trdno spijo.

Kljub temu da imaš občutek, da se ne veliko dogaja, se dogaja ogromno in s pozornim opazovanjem dinamike v kotilnici se lahko opazi marsikaj.

Skratka, mi smo samo opazovalci tega čudežnega povezovanja med mamo in mladički ter skrbimo za mladičke le tako, da jih tehtamo 2x dnevno, preverjamo njihovo vitalnost, v prvih dneh smo predvsem pozorni na njihovo popkovino, kako se suši ter odpade in da je popek / okolica popka lepa in ne kaže vnetja. Posebno pozornost namenimo morebitnemu šibkejšemu mladičku in ga, če je potrebno postavljamo na spodnje seske, kjer je največ mleka.

Včasih je potrebno kakšnega malčka tudi dohranjevati po steklenički. Ni ravno hvaležno delo, a če je potrebno, je življenskega pomena. Paziti je potrebno, da mladička ne »zalijemo« in naredimo več škode kot koristi, zato je velikost cuclja in pravilna drža mladička zelo pomembna. Mladiček mora biti v položaju, kot je pri mami – na trebuščku in z možnostjo masiranja s šapicami. Najbolje je, da si ga damo na kolena na dekico, obrnjenega proč od sebe in ga pridržimo rahlo dvignjenega. Včasih je bolje in varneje uporabiti »mehko peno za ličenje«, ki jo namakamo v mleko in ponudimo malčku, tako lahko on sam s sesanjem dozira pritok mleka in ni nevarnosti, da bi mu zalili pljuča.

Mama v tem obdobju potrebuje občutek varnosti in mirno okolje za svoje malčke in zase, da se lahko posveti skrbi zanje in si odpočije po kotitvi.
Hrano ji 3x dnevno ponudimo v kotilnici, kot »zajtrk v postelji«. Skrbimo da pije, saj tekočina pomaga pri nastajanju mleka, tako, da ji vmes med obroki ponudimo mlečni nadomestek za mladičke ali kozje mleko. Moje psičke ga v prvih 14 dneh dobijo 3x na dan. 
Poleg tega spremljamo telesno temperaturo mame 2x na dan in izcedek, ki je praviloma rjavo rdeč, ter njene seske in okolico, da so mehki in barve koža. Sprememba v  ješčosti, telesni temperaturi in /ali barvi ter vonju izcedka, rdečina in/ali zatrdlina okrog seskov, nemir …. so lahko opozorila, da se z mamo dogaja nekaj kar ni v redu in bo potreben obisk veterinarja.

Nega mame – skrbimo za čistočo, predvsem ji dobro umijemo/umivamo zadnji del, da je čista in da ni več sledi porodnih tekočin ali blata. Posebno pozornost namenimo dlaki okrog gobčka in pod brado, kajti mama z umivanjem malčkov in s pitjem kozjega mleka (še bolj pa z mlečnim nadomestkom) ta dva predela precej zapaca in s tem tudi nastajajo vonclji…. Če pozabimo na te tri predele, se nam oziroma mami obeta vneta koža, izpadanje dlake …. Lahko pride do resnega vnetja / hot spota.

Sicer pa se med mamo in malčke ne vmešavamo več kot je potrebno in smo samo pozorni, da opazimo, če gre kaj narobe.

Naša naloga je tudi, da je prostor topel med 20 in 23 stopinj, kar je čisto dovolj za Tibetančke. Če je pretoplo bo namreč mama začela odhajati ven iz kotilnice. Prav tako skrbimo za higieno ležišča, ki mora biti suho in čisto. Dobro je tudi da je bolj mehko podloženo in da mladički ne ležijo na ravni trdi površini. Ko mora mama od njih na potrebo jim naredimo »venček iz odejice« s katerim obkrožimo malčke in tako ostanejo topli in mirni, brez cvileža, saj se počutijo varni.

Pri nas doma se mladički skotijo v spalnici in tu ostanejo do dopolnjenega tretjega tedna. Ker smo družina z večjim številom psov je v spalnici največ miru in občutka varne zasebnosti tako za mladičke kot za mamo. Lažje so tudi noči zame, da še spim v svoji postelji in jih ponoči poslušam … Kljub temu, da nekako velja, da Tibetanke ne poležijo »novorojenčkov«, previdnost ni nikoli odveč in je dobro biti pozoren, predvsem pri samičkah, ki so prvič mame.

Vse kar se dogaja in tudi opise malčkov si zapišemo v dnevnik ter vodimo Tabelo razvoja mladičkov.

Obveznosti do KZS in vzrejni referent
Dan ali dva po porodu, je potrebno kontaktirati vzrejnega referenta, ter se dogovoriti za termin obiska in v roku 10 dni izpolniti obrazec »obestilo o leglu«, ter ga poslati na KZS.

Obrazec Obvestilo o leglu: https://www.kinoloska.si/obrazci/

3. TEDEN (15.-21. dan)

Mladički v tem tednu odpirajo ter odprejo oči in zagledajo prvo svetlobo, malce kasneje se odprejo slušni kanali in lahko opazimo, da mladički trznejo ali dvignejo glavo, ko vstopimo v prostor. V samo nekaj dneh se njihov svet spremeni. Vonju se je pridružil vid in sluh – zanje je svet je postal čisto nekaj novega.

V teh dneh lahko opazimo, da gre teža bolj počasi gor ali se za dan morda celo ustavi.

Ko tako opazujemo kaj se dogaja v leglu lahko opazimo, kako se plazenje spreminja v prve malce nerodne, a pogumne korake. Mladički prično kazati prvo zanimanje za svoje telo in sorojence. Z gobčkom preverjajo svojo tačko ali pa pobožajo bratca in sestrico. Slišimo lahko prvo renčljanje in tudi poskus laježa, vidimo prve zamahe z repki.

V kotilnici lahko opazimo prve lužice in ob koncu tedna, že kako se iz mehkih odejic premaknejo proč, ko gredo lulat. Tedaj poskusijo tudi sami prvič kakat in takrat, ko se to zgodi so lahko zelo jokajoče, cvileče glasni.

Kaj počnemo ta teden ?

Ko mladički odprejo oči, jih vsak večer pričnem jemati enega po enega k sebi na posteljo in si jih dam na prsi, ter imamo trenutke zase. Najprej samo za minuto ali dve….. Običajno se mi zarijejo v lase in na vrat, kjer čutijo moj utrip srca na vratni žili in če vidim, da pri meni zaspijo in da je mama ob tem mirna, jih puščam pri sebi vsak dan dlje…. Božam jih, masiram šapice, šepetam in mirno diham.

Konec tedna, smo že utečeni in večerne seanse crkljanja, božanja in masiranja celega telesa postajajo običaj in vedno pri meni zaspijo….tedaj jim prvič postrižem-o krempeljce.

Mladičkom dodam v kotilnico prvo igračko in nato vsak dan novo… Opazimo lahko prvo zanimanje, ko plezajo prek nje, ko se jo z noski dotikajo ali na njej zaspijo…

Ko vidimo, da že veselo majajoče korakajo po kotilnici (in se kateri od njih celo odloči in jo prepleza ter se znajde s hudim jokom na sredini spalnice) je čas, da plastično kotilnico, zamenja ograjica z ležiščem brez ovir, nove »puzla ne derseče podlage« in wc-jem (pleničnimi podlogami – sama imam najraje pralne, ker navadne kasnje postanejo odlična igrača za cufanje in grizenje in stresanje in nato imamo umeten sneg po celi sobi).

Pri veliki večini mladičkov običajno opazimo navdušenje in radovednost, pri mami pa običajno niti ne. Nekatere celo poskusijo preurediti našo izvedbo novega »stanovanja« po svoje.

Okrog dvajsetega dne mladičkom prvič ponudim Starter moouse od Royal Canin. Je v obliki paštetke, tako, da si ga dam na prst, mladička držim v naročju in mu dam prst pred noska. Eni takoj začnejo lizati, drugi sesajo … vsi pa v 48 urah sprejmejo novost in poskusijo.

Ves čas našega počasnega, diskretnega a povečanega vklapljanja v aktivnosti z mladički smo pozorni tako na njihove odzive kot na mamine odzive. V kakšnem leglu gre vse »kot po maslu«, v kakšnem leglu pa je potrebna pavza ali morda narediti korak nazaj. Ne odraščajo vsi mladički enako in tudi mame imajo različen pogled na nas in na okolico, s tem ni nič narobe in prav je da upoštevamo.

4. TEDEN (22.-28.dan)

Mladički torej v tem obdobju ne le zaznavajo sveta, ampak pričnejo shranjevati izkušnje, so izrazito radovedni in strahu skorajda ne poznajo.

Sedaj že vidimo nerodno igro med sorojenci, poskuse igre z igračkami, lajanje in renčljanje postane njihova govorica, nerodno tekajo ali se sprehajajo okrog… Nas že dobro poznajo in pritečejo k nam ….
Repki se zavihajo prek hrbta in že kar na veliko mahajo z njimi …. Spijo še vedno skupaj na kupčkih, če pa je pretoplo se razpršijo in spijo vsak zase….

Vse to se dogaja pod budnim očesom mame, ki sicer sedaj že večkrat odide od njih proč počivat na višji prostor, pokaže pa tudi željo po pravih sprehodih. Mami sedaj počasi zmanjšamo količino tekočine za pitje in sicer 1 x na dan dobi še kozje mleko. Obroke ima še vedno 3.
Če je bilo vse v redu do sedaj, neham meriti temperaturo…. Jo pa seveda še vedno pozorno spremljamo.

Kaj počnemo ta teden ?

Najprej se moramo zavedati in dobro ozavestiti, da od tukaj naprej (pa vse do zaključenega 8. tedna) govorimo o »socializacij« s katero se prične naša veliko odgovornost, kajti mladiček, ki nabere pozitivne izkušnje, jih pogosto nosi s seboj vse življenje. V nasprotnem primeru pa lahko strah in/ali preveč intenzivni trenutki pustijo trajne sledi in tega si res ne želimo, zato je pomembno: previdno, opazuj, prilagajaj, počasi, brez pritiskov, vedno prijazno, spodbudno in v oporo,  …. vendar ne preveč zaščitniško zavijati malčke v vato…. Skratka opazujmo in šele ko vidimo, da je malček pripravljen nadaljujemo.

Ugotovimo, da mladički potrebujejo večji prostor za gibanje in raziskovanje.
V tem tednu se pri nas mladički selijo iz spalnice v dnevno sobo. To naredimo tako, da jih odnesemo najprej samo za par minut v dnevno sobo. Ob prisotnosti mame raziskujejo nov prostor, nove vonjave, nove podlage …. Mama se uleže in oni pridejo k njej piti in zaspijo… odnesemo jih nazaj v spalnico. To ponovimo dva dni, tretji dan se preselimo… in običajno so mladički navdušeni, mama malo manj, kar lahko pokaže z nemirom in kontroliranjem spalnice, v skrbi, da ni kdo ostal tam…. Jaz pa se spoprijateljim s kavčem ….

Ko pridejo iz spalnice običajno spoznajo tudi ostale družinske člane malo bolje. Radovedno jih opazujejo in ker so bili do sedaj vajeni le naših rok sedaj okusijo tudi druge roke. Prav je, da domači ljudje počakajo, da pridejo sami do njih in v njihovo naročje in šele nato naj jih prijemajo in božajo.

V tem tednu lahko vidimo, da so malčki kar dobro odporni na ropot in če se že zgodi si hitro opomorejo od njega, zato je tudi pomembno, da jih v tem času preselimo v bolj glasen del stanovanja kjer se stvari dogajajo tudi glasno. Pri nas sta dnevna soba in kuhinja povezani, tako, da doživljajo normalno življenje z ropotom loncev, šumom nape, uporabo sesalca, Tv-ja, glasbe…. Takoj od začetka in nikdar nisem opazila, da bi jim kdaj koli to povzročalo težave, da bi se sploh odzvali na ta »domači vrvež« kaj več kot z dvigom glave in takojšnjim spanjem ali igranjem naprej.

Konec tedna ko malčki osvojijo dnevno sobo jim začnemo dodajati nove stvari (pasja posteljica, transportni box, samostoječe igrače, balance disc…) Nekateri odidejo in preverijo novosti tako vizuelne kot slišne, nekaterim so popolnoma nezanimive, nekateri jih celo z radovednostjo preizkusijo… Vsekakor pa ponovno – dodajamo počasi in ne vse na enkrat in predvsem z občutkom in pazljivo.

Mladičke počasi navajamo na hrano. Ko že dobro ližejo paštetko z naših prstov, jo damo na krožniček, ko obvladajo krožniček, jim postavimo skledico na tla, da samostojno stojijo in ližejo.
Začnemo dodajati kozji jogurt, kozje mleko, skuto, konzerve za mladičke… Počasi, ne hitimo, njihov prebavni sistem se mora navaditi na novo hrano.

Nekateri hranijo mladičke, da jedo iz istega krožnika. Jaz raje vidim, da vsak je iz svojega, tako ni prerivanja, jedo bolj počasi in vidim koliko kdo poje.

Opazimo lahko, da nas že kar dobro poznajo in čim se prikažemo v sobi ali nas slišijo priletijo k nam. Radi so v naših rokah, se crkljajo, ležijo na hrbtu in se pustijo razvajati. To z veseljem uporabimo za nežno navajanje na dotike po celem telesu.
Človeška prisotnost jim pomeni ogromno in kar opazujem v vsakem leglu je to, da ko so zelo utrujeni od novih doživetij in se težko umirijo se uležem k njim, vsi se stisnejo k meni in hitro zaspimo.

Mladički lahko konec tega tedna že dobijo tudi prve obiske novih bodočih družinic, ki naj ne bodo predolgi, naj bo to le spoznavni dan, ….. prilik za obiske, igro in crkljanje  bo še veliko.

Kako izbiramo bodoče skrbnike

Tukaj niti ne morem kaj veliko napisat, saj zase lahko rečem, da se vsakič naučim kaj novega. Delo z ljudmi je eno najtežjih del nasploh… naj si bodi v poklicu, privat ali hobiju.

Imam pa nekaj osnov, ki se jih vedno držim in jih lahko delim…

Ko se nekdo zanima za našega mladička se z njim veliko pogovarjamo. Danes to res ni problem: lahko prek maila, sporočil ali osebno po telefonu. Skozi pogovor lahko izvemo veliko o njih ….Kaj si želijo, njihov način življenja, aktivnosti, mnenje o psih, za kakšno družino gre (ali so prisotni otroci in kakšne starost)….. in seveda spoznajo tudi oni našo družino in izvemo kaj pričakujejo oni od nas in naših malčkov…..

Mladička ne obljubljamo v naprej, ne dokler se ne spoznamo v živo.

Ko pride čas obiska, želimo videti celo družino in spoznati njihovo dinamiko in se pogovarjati v živo. To nam pove ogromno in že na podlagi tega obiska lahko nekaterim odsvetujemo psa ali prijazno rečemo »ne«.

Sama vztrajam, na tem, da se izbira mladičku skrbnike glede na njegov značaj, ki se bo lepo dopolnjeval z družino. To je pomembnejše kot spol psa, vsekakor pa bolj pomembno kot barva dlake.

Nikoli mladička ne oddamo komurkoli in samo zato, ker je star 8+ tednov in mora iti!

Vseskozi pišemo dnevnik za vsakega malčka posebej si zapisujemo njegov fizični in psihični razvoj in vse kar opazimo.

28. dan lahko razglistimo mladičke in mamo.

5. TEDEN (29.-35. dan)

V tem obdobju se pri mladički lahko pojavi prvi strah, ki ga lahko sploh ne opazimo, zato smo še posebej pozorni, nič ne silimo in z ničemer ne hitimo.

Mladičkom stojimo ob strani ter jih spodbujamo, ko rešujejo prve probleme (recimo, da mama odide ven skozi pasja vratca in nato ugotavljajo kako bi to storili tudi oni) in jih pohvalimo, ko jim uspe rešiti »problem«.

Poskrbimo, da imajo prostor kamor se lahko skrijejo (npr. klubska mizica, stol, box, kavč) in če se tja zatečejo ji ne vlečemo iz skrivališča. Ven naj pridejo sami, ko oni tako začutijo. Vseskozi morajo imeti občutek varnosti in le pozitivne izkušnje.

Tolažimo jih le, če bi se zgodila nesreča (recimo, da se zataknejo v ograjico in ga rešimo). Ne tolažimo, pa ga, če se nečesa ustraši (recimo, da trešči pokrovka po tleh in se on skrije pod mizo) ampak počakamo, da premaga strah in pride sam ven.

Sedaj mladički že jedo 2x na dan, počasi jih še naprej navajamo na nove okuse: kuhano mleto meso s proseno kašo, kuhane vampe z ovsenimi kosmiči, mokre brikete….

Opazimo lahko, da jih mama manj hrani, da se ne ulega več toliko, ampak, da jih doji stoje. Mame jih poskušajo v tem obdobju tudi že prepričati v  pasjo igro in pričnejo s prvimi učnimi urami pasjega bontona. Vseskozi pa lahko vidimo, kako so tudi mame pozorne in vedno pri mladičku, če jo le ta potrebuje za spodbudo, umiritev, varnost.

Mamice si zaželijo in gredo sedaj tudi že na daljši sprehod.

Tibetančki so običajno kar pozni v izraščanju zob, a konec tega tedna že lahko opazimo kakšen prvi zob (dan, ko je izrastel si zapišemo in kateri zob je bil to… nato bomo spremljali izraščanje še vseh ostalih)

Kaj počnemo ta teden ?

Ko mladički dopolnijo 4 tedne jih seznanimo z zunanjim svetom. Odnesemo jih ven na travico, prvič le za nekaj minut.

Pogrnemo zunaj odejico, mama se uleže nanjo in k njej damo malčke. Radovednost jih kaj hitro premami in prvi koraki na travo so narejeni. Eni so navdušeni in se kar oddaljijo, drugi obsedijo in se čudijo, tretji z gobčkom že pobirajo in okušajo novosti… Vse kar naredijo je prav. Običajno se nato kar hitro združijo pri mami, le ta jim da sesati in jih tako pomiri, da občutek varnosti.
Nato vsak dan ponovimo vajo in do konca tega tedna so že vsi raje zunaj kot v hiši :).

Živite v mestu v bloku?
Morda tole kot zanimivost ali ideja ….
Leta 2003, ko sem še živela v 4. nadstropju sem na balkon položila travnato rušo in takole se je naših 9 malčkov navajalo na zunanji svet, zunanje zvoke, opravljanje potrebe na travi…. Ko so bili starejši, sem ji seveda nosila tudi na dvorišče, ulico, igrišče…. Ampak za prve korake se je odlično obnesla tale travica 😉 .

Mladičke navajamo na zunanji svet ne glede na vreme in temperature. Se pa prilagodimo zunanjim razmeram.
V spomladanskem in jesenskem času so temperature v glavnem prijazne….
Poleti pazimo, da se izogibamo vročini in jim zunanji svet privoščimo zjutraj in zvečer.
V zimskem času, jih lahko za prve izhode, ko še niso zelo aktivni, oblečemo. Ko njihovi izhodi postanejo igra in tekanje, oblekic ne potrebujejo več.

Morda je na mestu opozorilo… Malčki se zelo hitro zunaj zapletejo z rastlinami, kamenčki, vejicami…. Svet pač okušajo tudi z gobčki. Zato je pomembno, da imajo tudi zunaj varno okolje. Paziti je potrebno, da ni na »njihovem igrišču« strupenih rastlin in malih kamenčkov.
Če pa se že zgodi, je dobro imeti v domači lekarni Enterozoo (veže nase strupe podobno kot aktivno oglje in pomaga ob prebavnih motnjah), ovsene kosmiče (pomagajo pri manjših prebavnih motnjah s sluzjo). Redno in vedno pregledujemo njihovo blato.

V tem tednu že lahko spoznajo ostale domače pse, seveda če so le ti prijazni in če je tako prav tudi mami. Pri spoznavanju je lahko v pomoč ograjica, ki jih deli in omogoča tako mladičkom kot tudi odraslim psom umik.

Obiski tujih ljudi se nadaljujejo…. Imejmo pa v mislih obdobje v katerem smo in ne dovolimo, da bi se vse povprek segalo po mladičkih, ki jim do tega ni in če sami ne pridejo k ljudem na crkljanje ali na igro z igračko. Čisto dovolj je prisotnost ljudi in da imajo malčki čas procesirati nove osebe, da jih opazujejo in imajo z velikimi, malimi, moškimi, ženskami, starimi ….. samo in le pozitivne izkušnje.

Začnemo z navajanje na sobno čistočo, tako, da jih odnesemo ven po vsakem obroku, ko se zbudijo in ko se prenehajo igrati. K izhodnim vratom postavimo pleničko.

Mladičke tehtamo 1x na dan in tako bo do dopolnjenega 8 tedna.

Uvedemo ritual vsakodnevne »večerne nege«, kot jaz temu rečem in se vedno zaključi tako, da eden po eden zaspijo v mojem naročju.….K crkljanju, božanju/dotikom po celem telesu in masiranju šapic dodamo sedaj tudi redno pregledovanje zobkov. V tem tednu ponovno preverimo dolžino krempljev in jih po potrebi postrižemo ter malčkom predstavimo krtačo in »česanje« Običajno imam jaz kar zobno ščetko, ki je ravno dovolj majhna in mehka za te prve česalne korake.

6. TEDEN (35.-42. dan)

Tibetančki so nasplošno v odraščanju počasnejši in to ni zanje nič nenavadnega, zato lahko obdobje strahu zaznamo tudi še v šestem tednu.

Zobje izraščajo in mame jih manj hranijo. Opazimo lahko, da jih redno preverjajo in predvsem ponoči jih gredo rade pogledati in jih seveda zbudijo, a niso pri volji, da bi jih tudi hranile. Seveda nastane »ringaraja« in zbujanje celotne hiše in sosedov. Zato sem že pred leti uvedla spanje med njimi na tleh in mirne noči. Malčki tako noči prespijo ob meni in vstajamo ob normalnih urah.

Velika večina njih že prosi za ven pri vratih, ko jih tišči kakakti oz. uporabijo pleničko, ki je postavljena blizu izhoda za lulanje.

Ogromno se igrajo med seboj in začnejo se dobro zavedati vseh ljudi in se z njimi igrati ob spodbudi z igračko.
Domač vrt je v tem obdobju že osvojen in se vse bolj oddaljujejo od znanega in z navdušenjem raziskujejo.

Sedaj jedo že 3x na dan, vsaj en obrok so suhi briketi in ko so lačni to pokažejo tako, da pridejo v kuhinjo, kjer se pripravlja hrana, sedijo in gledajo na pult ter cvilkajo. Vodo naj imajo vedno na razpolago!

Morda opozorilo ne bo odveč: Nikdar malčkov ne puščamo, da jedo sami brez našega nadzora. Lahko se zgodi, da bi se kateremu zataknila hrana in bomo morali hitro ukrepati.

Mami v šestem tednu pričnem zmanjševati obroke in prehajamo na staro hrano na ustaljen urnik hranjenja. V tem tednu mamo tudi skopam in dobro prečešem in posušim. Vse to počnem tako, da to opravim v dnevnem prostoru in mladički spoznajo glas in pih fena, brez da bi bil to nek stres zanje.

Opazimo lahko, da imajo veliko dela eden z drugim in sami s sabo. Občasno se že najde kateri, ki se ne vljudno obnaša in ker so zobki ostri in boli nastane direndaj renčljanja in lajanja in »mikastenja«. Prav tako nam kakšen od njih tudi že pove, da se nima časa ukvarjati z nami in se upre z vsemi štirimi ideji, ki jo imamo mi. V prvem primeru lahko vidimo mamo, ki samo tiho stopi vmes in umiri situacijo.

Če mame iz nekega razloga ni v tem trenutku zraven, jo posnemam jaz in če to ne pomaga oz. v drugem zgoraj opisanem primeru, imam »trik na zalogi«, ki pomaga vedno… Mladička tiho in mirno primem v naročje in začnem z njim hoditi počasi okrog, ga ne gledam ter mu šepetam »Ača-ača. Mladiček me pogleda in se umiri, prekine tok prejšnjega dogajanja in opazuje okolico. Traja nekaj sekund in malčka lahko dam na tla čisto pomirjenega in zadovoljnega. Ta hecen trik je nekoč pred leti prišel spontano iz mene in deloval in od takrat naprej ga vedno uporabljam, ko je potrebno malčka umiriti.

Zelo so dovzetni na nove zunanje nepoznane zvoke. Ko prvič zaslišijo avto, traktor, kosilnico … vreščanje vran … lahko opazimo, kako dobro vedo, da je v hiši varnost in kako se ob nenavadnih zvokih približajo vratom, ki vodijo na varno. Obstanejo pred vrati, poslušajo …. Ko se prepričajo, da nevarnosti ni od nikjer, pa nadaljujejo igro …. Zato je res pomembno, da imajo vedno na voljo »dosegljiv varen prostor«.

V tem tednu nas lahko včasih pri kakšen malčku preseneti popek, ki se pojavi »od nikjer«. Običajno gre za maščevje in ne za pravo popkovno kilo. Bodimo pa nanj pozorni in spremljajmo in če že ima ta mladiček bodoče skrbnike je prav, da jim to povemo.

Kaj počnemo ta teden ?

Nadaljujemo z večernim ritualom nege. Vagamo jih 1x na dan.

Ker so že dobro osvojili trato blizu hiše, jih sedaj prvič odpeljemo na »nepoznan teren«, malo dlje od tam kjer smo bili do sedaj, recimo samo na drugo stran hiše ali dvorišča. Pri nas to storimo z vozičkom ali transportnim box-om, ki jim predstavlja tudi varnost in lahko iz njega pridejo sami ali sami gredo nazaj vanj.
Malčki običajno sledijo mami in nam in tako lahko rečemo, da smo imeli prvi sprehod.

Če ne prej v tem tednu »pade ograjica«, malčki si želijo vse več prostora in raziskovanja in spoznavanja hiše ter naše bližine…. To jim pri nas omogočimo.

Dodajam nove zanimive igrače … npr. plišaste šumeče in piskajoče. Skoraj vsi so navdušeni nad njimi in jih z veseljem nosijo okrog in stresajo.

Dodamo več transportnih box-ov, plastične, kovinske in mehke. Spoznavajo jih sami, ker so pač tam in jih začnejo tudi uporabljati, ko si zaželijo miru in zasebnosti in spanja…..

Zunaj jim postavimo agi tunel, šotorček, bazenček, in različne druge ovire … npr. narobe obrnjena kotilnica na katero lahko splezajo, gugalnica (ki se dotika tal), ležalnik, pručka…. Skratka uporabimo domišljijo in jim naredimo varno igrišče, primerno njihovi starosti, ki ga bodo v naslednjih tednih spoznavali in z velikim veseljem uporabljali.

Če smo dnevnik pridno pisali in si zapisovali vse detajle, ki smo jih opazili, v tem tednu že kar moramo dobro poznati značaje malčkov. Dobro si jih zapišimo in naprej opazujmo.

Če želimo opraviti Volhard test z mladički se dogovorimo za datum z osebo, ki ga izvaja. V našem klubu je to Jasna Poznič.

Kaj je to Volhard test ?
Volhardov test za pse (uradno Volhard Puppy Aptitude Test – PAT) je vedenjski test za mladiče, s katerim se ocenjuje njihov značaj in temperament.

Osnovne značilnosti:
– izvaja se pri mladičih starih približno 7 tednov
– mladič prej ne sme imeti stika s testno osebo
– okolje mora biti nepoznanoin mirno
– test pomaga pri izbiri primernega mladiča za družino, delo ali šolanje

Test je sestavljen iz več kratkih nalog, ki ocenjujejo:
– socialno privlačnost (odziv na človeka)
– sledenje človeku
– odziv na omejevanje
– odziv na dotik
– občutljivost na zvok
– odziv na neznane dražljaje
– zmožnost učenja in sodelovanja

7. TEDEN (42.-49. dan)

Prihajamo v zadnje dva oz. v zadnje tri tedne, ki bodo zahtevali od nas še več kot vsi do sedaj.

Kajti mama je od tu naprej samo še učitljica pasjih veščin in varen pristan, vzgoja in vse kar je potrebno za prehod v nove družine in v človeški svet pa je na nas.

Obiski tujih ljudi in bodočih skrbnikov se povečajo, kar nam vzame kar nekaj časa – fizičnega časa. Poleg tega smo tu tudi čustveno vpeti v  premišljevanje, tehtanje in skrbi »najti prave ljudi, izbrati pravega mladička (značajsko) za pravo družino«…..  Obveznosti kot so urejanje papirjev, obveznosti na veterini…..  prihajajo ….. To so običajno tako fizično kot tudi psihično najbolj naporni tedni in tu ne smemo odpovedati.

Malčki postajajo vse bolj pogumni in suvereni in mislijo, da je cel svet njihov, zato je na nas da jih pravilno usmerjamo, skrbimo za njihovo varnost in še naprej po kapljicah dodajmo nove impulze iz zanje tujega sveta.

Ponovno poudarjam in nikoli prevečkrat:  ne hitimo, se prilagajamo posamezniku, če je potrebno tudi dva koraka nazaj…. Zanje si želimo samo pozitivne izkušnje. Mladički Tibetanskega terierja odraščajo počasneje in to ni slabo, to je del njihove narave. Počasnejši ritem daje čas, pomeni tudi globlje ravnovesje, mirnejšega in bolj stabilnega psa.
Tu tudi leži razlog, zakaj jaz pse oddajam, ko dopolnijo 9. tednov, nič prej… raje kasneje. Kupujem jim čas, čas, da v miru, počasi in na zanje prijazen način spoznajo, predelajo in osvojijo osnove preden odidejo v nove domove.

Za naše odrasle pse in muco se v tem tednu prične eno samo veselje preganjanja, igre in vzgajanja malčkov. Čudovito je opazovati to dinamiko razširjene družine, opazovati njihovo pasjo govorico (naša Nana je na pol Tibetanček 😉 ) in vzgojo ter poskuse mladičkov kako bi si privoščili ostale starejše člane.

Sedaj živimo že vsi skupaj, ograjic ni več, vrata se ne zapirajo več, pasja vratca ostajajo odprta. Vedno pa imajo vsi možnost, da se drug drugemu umaknejo. Mladički tega umika (vsaj pri nas doma) ne potrebujejo, bolj ga potrebujejo odrasli psi pred njimi, za kar uporabljajo postelje, stole in kavč, kamor malčkom (ki tako ali tako tega še ne zmorejo) ni dovoljeno (jim ob poskusih povedo odrasli psi sami).

Malčki tako vsak dan samostojno, najprej previdno, nato pa kar hitro suvereno, raziskujejo nove prostore v stanovanju. Ob tem naletijo tudi na nove podlage – ploščice temne svetle, laminat, parket – novi občutki in novi pogledi….  sesalec, pralni stroj, sušilnik…. novi zvoki, nov svet…

V tem tednu lahko, če smo pozorni na njihov trebušček, pri samčkih opazujemo kako se jim spuščajo moda. Včasih lahko pri katerem od njih vidimo, kako po kakaknju, zakoplje z zadnjimi nogami.

Mame najdejo tiste, ki potrebujejo več vzgoje in včasih se nam zazdi, da določenega mladička prav izziva, da mu potem pokaže kako se je potrebno umiriti in obnašati.

Kaj počnemo ta teden ?

Predstavimo jim kliker. Najprej klikamo, ko dobijo obrok. Nato preverimo ali so že sposobni vzeti iz roke in pojesti priboljšek. Če ja, poskusimo z majhnimi koščki kuhanega piščančka, kliknemo in jim ga damo. Ko to osvojijo, čakamo, da nam sami ponudijo zaželeno vedenje (recimo se usedejo pred nas in čakajo na to kar imamo v roki), kliknemo in damo priboljšek….

In tako se počasi in do konca tedna naučimo sedeti in ležati in pridno čakati.

K obrokom dodamo lahko kuhano zelenjavo (korenček, bučke…) in dobijo kuhano jajce (za prvič samo rumenjak)

Gremo z malčki na prvi sprehod posamezno eden po eden. Pri nas dam malčka v nahrbtnik spredaj na prsi in narediva majhen krog (5 min) po naši ulici. Mladiček se ima možnost skriti v nahrbtniku ali pa opazovati. Če se izkaže, da s tem nimajo večjih težav gremo naslednji dan že kar na sprehod po vasi / mestu …. Skratka v tem tednu se sprehajamo z malčkom v nahrbtniku (na prsih, ne zadaj) ali v rokah…. Kolikor jih je v leglu toliko je sprehodov. Čas in kraj sprehoda prilagodimo posamezniku, smo umirjeni, malčkov ne tolažimo, samo smo tukaj in zdaj za njih in ob njih in čakamo, da predelajo novo doživetje.

Vsak dan še naprej pridno vadimo sobno čistočo. Sedaj že vedo, da, ko jih pokličemo, gremo skupaj ven opraviti potrebo in se nato še igrati na travo.

Vagamo jih 1x na teden, štejemo zobke, pogledujemo ugrize, se češemo in masiramo (in ob tem preverjamo njihovo telo) ter veliko crkljamo.

Z mladički opravimo Volhard test. Sama ga imam zelo rada, predvsem zato, ker potrdi, kar sem pri značajih malčkov opazila skozi ves ta čas in tako vem, da sem pravilno izbirala tudi družine zanje.

Iz KZS smo verjetno že dobili vrnjen dokument Popis legla z rodovniškimi številkami, ki ga bomo potrebovali na veterini ob čipiranju psov. Konec tedna pokličemo na vet in se dogovorimo za datum cepljenja in čipiranja.

8.TEDEN (50.-57. dan)

Počasi in previdno še naprej bogatimo njihove izkušnje. Vedno in povsod imamo priboljšek in ne skoparimo z vzpodbudo in pohvalo. Negativno vedenje ignoriramo, nagrajujemo pozitivno.Vseskozi naj se počutijo varne, da si lahko hitro opomorejo, če se kaj preveč intenzivnega zgodi za posameznika.

Poskrbimo da nimajo nobenih slabih izkušenj s strani odraslih psov ali ljudi.¸

Če imamo doma več psov vidimo kako malčki dejansko ločijo kdaj starejši psi lajajo v pozdrav in kdaj opozarjajo na nekaj. V prvem primeru se jim pridružijo in radovedno opazujejo, mahajo z repki in so navdušeni, v drugem primeru se skrijejo ali ostanejo za odraslimi psi na varnem.

Mladički že samostojno uporabljajo morebitna pasja vratca (ali odprta vrata poleti) za ven in noter, za opravljanje potrebe zunaj ali samo za izhod. Ko je kateri utrujen ali žejen pride sam notri pač za tisto kar potrebuje.

Če so vrata zaprta, prosijo za ven tako, da pred vratci stojijo, popraskajo, pojamrajo ali nas pridejo iskati in peljejo k vratom.

Odzivajo se na naše klicanje in pritečejo k nam. Jaz  uporabljamo besedo »papi papi« od prvega dne, ko jim dam hrano in jo zelo dobro poznajo, tako, da na ta klic vedno priletijo k meni ne glede kje so. Seveda vedno dobijo priboljšek ali “počohce”.

Veliko in radi se igrajo z ljudmi z igračkami in sedaj že bolje zavirajo ugrize. Lahko opazimo, kako hitro, celo v trenutku popustijo moč ugriza (v igri se včasih spozabijo), če zacvilimo.

Če ne spijo, se igrajo (najraje zunaj seveda), raziskujejo, se učijo eden od drugega tako, da posnemajo, testirajo svoje meje….

Nekatere mame so že brez mleka, se pa najde tudi mama, ki jim da seske samo še za sprazniti, stoje in le za kratek čas.

Na take mame je dobro biti pozoren, da se nam ne zgodi, da malčki oddidejo in mami še ostaja mleko. Mami zmanjšamo količino hrane in poskusimo, da malčki sesajo pri njej res vsak dan manj… Sicer bomo mami morali mi prazniti seske in ustavljati mleko tako ali drugače, da preprečimo mastitis.

Mladički jedo 3x na dan in še naprej jih navajamo na nove okuse.
V tem tednu jim lahko tudi ponudimo preverjeno varne »glodke«. Vedno pod našim nadzorom. Glodanje sprošča, dobro dene pri izraščanju zob in mladički te trenutke naravnost obožujejo.

Kaj počnemo ta teden?

Mladičke v tem tednu ponovno razglistimo, 3 dni pred odhodom na cepljenje.

Mladičkom predstavimo oprsnico, tako, da jo damo samo gor in pustimo da se v njej nekaj časa igrajo in navajajo na nov občutek na sebi. Vsak dan malo dlje puščamo, da so v njej, do konca tedna je sploh ne bodo več opazili.

Vsi mladički pri nas dobijo oprsnico, ker je za moj okus bolj varna zanje kot ovratnica. Z ovratnice se zlahka (samo z zamahom glave ali s sunkom naprej in nazaj) staknejo.

Konec tedna, ko so že lepo navajeni na oprsnico, dodamo dolg (3m) povodec. Odnesemo mladička pred hišo, povodec pustimo na tleh in čakamo…. da shodi ter vleče povodec za sabo.

Opravimo prvo vožnjo z avtom. Če je le mogoče prosimo nekoga, da nas pelje do konca ulice in nazaj. Malčke damo na zadnji sedež in se usedemo k njim, počakamo, da se v novem okolju umirijo in nato vžgemo avto ter se počasi odpeljemo. Velika večina malčkov nam bo zlezla v naročje in se stisnila k nam, poiskala varno zavetje pri nas in vožnja tako ne bo  »velik bav-bav«.

Čas je tudi, da malčki dobijo nekaj časa samo z nami. Enega po enega samega odnesemo v drugo sobo, mu pustimo, da jo malo razišče, morda najde na tleh kakšen priboljšek, ki smo ga predhodno tam nastavili, se z njim poigramo, malo klikamo in ga obilno nagradimo in pohvalimo.

Predstavimo jim nove igrače – morda prve interaktivne igrače, mehko podlago za iskanje z noskom. Pri nas to postanejo najljubše večerne igrače pred spanje, malčki jih naravnost obožujejo. Le te jih sproščajo in tudi utrudijo in nato lepo, hitro in mirno zaspijo.

Običajno planiram prvo cepljenje konec 8. tedna. Veterinarji pravijo, da prezgodnje cepljenje ne nudi prave zaščite, saj so mamina protitelesa v mladičku še dejavna. Posledično je potrebno mladička cepiti v nadaljevanju še z dvema obnovitvenima inekcijama, namesto samo še z eno.

Odhod na veterino z avtomobilom je druga vožnja, le ta običajno poteka v transportnih boxih na katere so navajeni že iz stanovanja. Odvisno od števila mladičkov in velikosti boxa jih razpredimo tako, da imajo v boxu ali več njih dovolj prostora in se ne gnetejo eden po drugem.

Če je mogoče vzamemo s sabo tudi mamo, ki jim je lahko v odlično oporo.

Na veterini box-e odpremo in dovolimo malčkom, da sami pridejo ven, da raziščejo prostor in se svobodno sprehajajo po ordinaciji.

Prav je, da na veterini ne hitimo in da ima mladiček čas dojeti okolje, vonjave in nove ljudi. Naredimo vse kar je v naši moči, da imajo mladički na veterini in z veterinarjem pozitivne izkušnje.

Enega po enega veterinar pregleda, stehta, cepi in čipira. Izpolni dokument za KZS s čipirnimi številkami in podpiše. Vsak malček dobi svojo modro knjižico oz. potni list.

Časovno je to dolg projekt. Ne zaradi cepljenja samega in pregleda – to je hitro mimo. Izpolnjevanje dokumentacije in prijave mladičkov v sistem pa se glede na število mladičkov lahko zavleče tudi v ure…. Zato morda nasvet: dogovor z veterinarjem, da pridemo iskati potne liste in ostale dokumente naslednji dan in tako mladičkom omogočimo, da gredo hitro domov, saj je bilo stresa za ta dan čisto dovolj.

Doma ta dan prepustimo počitku malčkov in da počnejo samo tisto kar si sami spontano želijo.

Reakcije na cepivo običajno ni, morda le boleč predel kjer so dobili »pikico«, zato ko jih prijemamo pazimo, da se tega dela ne dotikamo. V glavnem pa po dobrem spancu in hrani hitro pozabijo na ta dogodek.

Morda je na mestu še en nasvet: Tudi, če mladičke oddajate stare 8 tednov, je dobro in zaželjeno, da ne odidejo od nas naslednji dan po cepljenju ampak počakamo vsaj 3 dni.

Mi ta dan lahko izkoristimo tako da se usedemo in zapišemo res konkreten in podroben opis vsakega mladička posebej. Tako njegovega telesa, njegovega gibanja, temperamenta, zdravja…. In vsega kar opazimo in smo opazovali. Opise bomo lahko kasneje večkrat prijeli v roke in jih primerjali z njihovim odraščanjem in odraslostjo.

Dokument Popis legla pošljemo na KZS in čakamo na rodovnike, ki jih seveda ne bomo dobili pred odhodom mladičkov, ampak jih bomo dostavili kasneje.

9. TEDEN (58.-63. dan)

Njihove ideje so neverjetno domišljiske. Raziskujejo svoje meje, kaj vse zmore njihovo telo in meje do kje smejo pri sorojencih, mami in ostalih domačih psih in seveda tudi nas.

Še naprej se učijo pasjega bontona in dejansko lahko opazimo kako postajajo pravi mali geniji v obvladovanju le tega, predvsem, ko jih opazujemo v interakciji z odraslimi domačimi psi.

Prej še marsikdaj nerodni in ne vešči, sedaj njihovo gibanje in agilnost postaneta čudovit ples obvladovanja telesa.

Pri fantih lahko vidimo, da so se moda spustila ali pa tudi še ne in da imajo skoraj vse zobe ali pa tudi ne. Za enkrat je eno ali drugo še vedno ok.

Želja po odkrivanju in doživetju sveta jih neustavljivo žene v take in drugačne pustolovščine. Pri tem je na nas, da vse skozi pazimo, da imajo le pozitivne izkušnje.

Mama in ostali domači psi nadaljujejo z učenjem malčkov in prekrasno jih je opazovati kako delujejo kot trop.

Zdaj že lahko spoznajo druge zdrave, cepljene, prijazne in sebi primerne pse.

Mladički jedo 3x na dan (in nič več pri mami, čeprav se še vedno najde kdo, ki bi še sesal), pridno z vsemi ostalimi, vsak iz svoje skledice in ne motijo več drugih. Spoštujejo mir pri hranjenju. Mladički naj bi po strokovni literaturi jedli 4 x na dan, ampak realno gledano, ljudje hodimo v službo in je nemogoče, da bi to izvajali. Ko mladički odhajajo od nas ostanejo pravzaprav brez maminega mleka, ki je bil tisti četrti vmesni obrok.

Veliko se crkljajo pri ljudeh, sami prinesejo igračko za igro, nam sledijo po stanovanju ali zunaj.

Ker še vedno spim na tleh pri njih, sem z njimi obložena jaz celo noč. Mama spi sama. Spimo celo noč. Ne hodijo okrog. Tudi potrebe ne opravljajo od zadnjega izhoda pa do jutranjega.

V glavnem so vsi skoraj sobno čisti in le tu in tam se med igro zgodi kakšna lužica…. Ampak, če smo se že skoraj rešili lužic, nam pa še vedno ostanejo odtisi blatnih šapic (predvsem v deževnih obdobjih) … vendar sedaj nam radovedni Tački že veselo pomagajo pri čiščenju in nismo več samo mi sami za vse 😉 ….

Kliker obvladajo družno in sedi ali prostor skupinsko je zanje že rutina.

Kaj počnemo ta teden?

Predvsem skrbimo, da imajo pozitivne izkušnje. Jih spodbujamo, hvalimo, nagrajujemo, smo varen pristan, ko to potrebujejo in ignoriramo negativne stvari.

Imamo vsakodnevne izhode, ne glede na vreme.

Čas je da spoznajo hojo na povodcu. Primemo povodec in čakamo, da se malček odloči in shodi. Za prvič je dovolj le to, da gremo tja kamor gre on.

Ko vidimo, da mu to ne dela težav gremo na izlet v vas (mesto). Običajno primem dva malčka v roke. Naredim kombinacijo, da sta eden drugemu v vzpodbudo. Se pravi en morebiti zadržan in en odprt. Odnesem ju do ceste in tam se ustavimo, dam ju na tla in čakam in ju opazujem. Včasih gredo domov že sami lepo na povodcu. Včasih je za kakšnega dovolj že to, da se je to zgodilo in ga domov odnesem. Ampak znova in znova ugotavljam, da to v 9. tednu ni noben problem… včasih smo to prakticirali v 8. tednu, ker smo jih oddajali stare 8 tednov in vse kar lahko rečem je, da je bilo za njih težje, po mojem mnenju – prekmalu…..

To bomo zdaj počeli vsak dan, s tem, da jih bomo enkrat peljali ven na sprehod s sorojencem in enkrat z odraslim psom, enkrat v civilizacijo (promet, ljudje, cesta) in enkrat v naravo (travniki, tišina, ovce, koze…).

Dodajamo nove igrače… recimo kongo, lizalne površine, igrače za skrivanje priboljškov …. Skratka igrače, ki jih zamotijo z vohanjem, glodanjem in lizanjem, katere bomo ob njihovem odhodu tudi priporočili bodočim skrbnikom, za čas, ko so malčki sami doma. Češemo se s krtačo in glavnikom, pregledujemo zobke, naučimo se umivanja tačk…postrižemo kremplje ….

Odidemo na obisk k znancem, kjer spoznajo novo stanovanje in nove ljudi.
Dovolimo jim, da stanovanje raziščejo, damo jim čas, da se umirijo ob novih vonjavah in okolici in poskrbimo za pozitivno izkušnjo.

Z malčki (mamo ter ostalimi odraslimi psi) si privoščimo izlet na travnik, ki ga še ne poznajo. Do tja zapeljemo z avtom ter naredimo kratek sprehod, jim omogočimo možnost igre in raziskovanja.

Priprave na odhod:
Za mladičke pripravimo »culico« in v njej na bo:

-Knjigica, ki ji vzreditelji v hecu rečemo »Navodila za uporabo« Le ta naj vsebuje fotko mladička in slike ter imena prednikov, njihovih vzrediteljev, opis pasme, nasvete pri vzgoji in negi, nasvete za zdravje in prvo pomoč….
–Potni list
–Obrazec: Izjava o spremembi lastništva psa
–Hrana Junior 1kg (enaka kot so jo jedli v leglu) za prve dni
–Konzervice Junior
–Priboljški
–Igračka
–Odejica (ki jo 24 ur pred odhodom damo vsem mladičkom in mami, da spijo na njej, lahko si jo malo ogrnemo tudi mi sami)
-Oprsnica

Obrazec: Izjava o spremembi lastništva psa

Pripravimo si napisane oporne točke, ki jih bomo predali bodočim skrbnikom o njihovem mladičku ob oddaji. Čeprav smo o tem govorili z njimi že v teh tednih je prav, da pred odhodom vsaj nekatere stvari še enkrat ponovimo in poudarimo….. Z bodočimi skrbniki si vzamem vsaj 1 uro časa, da jim vse povem…. Nato pa postavljajo še oni meni morebitna vprašanja….

Na listu imejmo napisano:
-kratek opis mladička in njegovega značaja
– kaj rad počne in kaj ne mara
– morebitne pozornosti na: še ne spuščena moda pri samčkih, še pomanjkljivo zobovje, maščoba na popku ali popkovna kila, peti prst…
-nasveti glede hrane
-nasveti glede čistoče
-nasvete glede prve noči, prvih dni
-opozorila na nevarnosti
-obrazložitev cepljenja in čipiranja in kdaj naslednje
– ….. skratka vsega kar nas skrbi in si želimo še enkrat ponoviti, da bi šlo vse dobro za malčka in bodoče skrbnike.

Pripravimo ustni ali pisni dogovor o morebitnem vračilu mladička domov, o pravilni skrbi za mladička/odraslega psa in nalogah ter odgovornostih tako vzreditelja kot skrbnika.

Z bodočimi družinicami se v naprej dogovorimo glede dne in ure, tako, da imamo za vsakega mladička vsaj uro časa in da ni več oddaj na enkrat. Povemo jim kaj naj imajo s seboj za na pot (povodec, voda, skodelica, vrečke za kakce….)

…. Ni lahko … vam iskreno povem, da me stiska pri srcu, ko tole pišem zdaj … ko nimam legla … pa vendar moji možgani samo ob tem pisanju hitijo razmišljati in brskajo ali sem vse napisala… vse naredila … ali sem res dala vse od sebe…. ?

Z ZAČETKOM 10. TEDNA PRIDEJO …. ODHODI …

Pred odhodom v novi dom gremo na pravi končni izlet mama, mladički in midva z možem. Pri nas doma je to izlet v Lipico.

Dovolj dolga pot z avtom, dovolj varno za sprehod z vsemi hkrati na povodcu, dovolj ljudi vseh vrst in starosti in ravno prav različnega prometa. Dovolj prostora, da se tam lahko tudi izognemo tujim psom. To je prijetno doživetje, ki ga nikdar ne pozabiva midva in verjamem, da ga ne pozabijo niti oni.

Prišli smo do tu, ko zvečer ne moremo zaspati,…. ko zjutraj vstanemo in vemo, da se bomo morali posloviti od prvega zletavčka iz gnezdeca…..

Ne gre za to, da nebi zaupali bodočim družinicam, pač pa za to, da poznamo vsakega mladička do njegovega najbolj skritega kotička, da vemo kaj kateri potrebuje in kdaj….. in vse kar si zanj želimo je le to, da bi se počutil varnega in ljubljenega. Vem, da bo ta korak, ki ga bo na dan oddaje naredil, zanj največji korak v življenju. Želim si biti ob njem, a hkrati se zavedam, da od tu naprej potuje sam, brez nas – z novo družino, ki mora prevzeti našo vlogo… in to se ne zgodi v prvem trenutku in srčno si želim, da sem res naredila vse za to, da je odlično pripravljen na ta trenutek, dovolj suveren, dovolj umirjen, dovolj iznajdljiv, dovolj pogumen……  To so zame kot vzrediteljico res težki trenutki.

Če je le mogoče, ne oddamo vseh mladičkov v istem dnevu. Pomislimo tudi na mamo in kako bo njej, če se bo v nekaj urah znašla sama. Že zaradi nje se potrudimo, da mladički odhajajo počasi, v nekaj dneh…

Mladički torej ne gredo vsi na enkrat isti dan in tisti, ki ostanejo začnejo živeti pasje življenje, na način kot, če bi odšli … Z njimi hodimo na kratke sprehode, si vzamemo čas in se ukvarjamo z vsakim posameznikom posebej, hodijo z nami na izlete ali celo na dopust …. Skratka ja, ponovno začenjamo rutino kot smo jo imeli pred paritvijo… le da so zdaj z nami še nekateri malčki, ki še niso odšli… morda smo eden, morda dva…..

Srečno !

….V želji, da Tibetanski terier za vedno ostane Tibetanski terier …ღ…

Za mojo Nando in za vse psičke, ki so ji sledile, so bile in tiste, ki so še z mano ter za vse naše malčke… Vsi oni, so bili in so še, moji največji učitelji. … ღ …

© Nataša Čok (2024-2026)

Viri:
-Klub za Tibetanske pasme (https://www.klub-ktp.si/)
-Seminarji in letna Izobraževanja za vzreditelje KTP Slo / predavatelj: Primož Peer
-Spletni seminar RC Priprava samic na brejost / predavateljica: Sylvie Chastant, DVM, PhD, DiplECAR
-Izobraževanje “Samozavesten vzreditelj” / predavateljica: Nina Baš Dr.Vet.Med, vzrediteljica)
-“Moja psička” (Mag. Samo Pitamic Dr.Vet.Med, Mag. Iztok Valentič Dr.Vet.Med)
-Izobraževanje Predstavitev vzgoje mladičev od rojstva do 12 tedna po principu Puppy Culture / Jean Kilion / predavateljica: Jasna Poznič